Krvavi poldnevnik ali Večerna rdečina na zahodu

Ali je Krvavi poldnevnik vestern? Ali je morda celo neke vrste antivestern? Če nanj pogledamo skozi hollywoodske oči petdesetih in pa šestdesetih let prejšnjega stoletja, potem prav gotovo sodi v slednjo kategorijo. Krvavi poldnevnik namreč ni romantizirana zgodba o osvajanju ameriškega divjega zahoda. Krvavi poldnevnik ni zgodba o beli dobroti in pravičnosti ter rdečem divjaštvu in zlobi. Krvavi poldnevnik je zgodba, ki razgali človeka. Zgodba, v kateri pride na plan vse tisto, kar se skriva v vsakem od nas in eksplodira, ko se vzpostavijo za to primerni pogoji. V človeku se namreč skriva zver, ki je pripravljena ubijati iz čiste zabave, če pa je za to še plačana, pa toliko bolje. Krvavi poldnevnik je tudi zgodba o tropu, kako ta funkcionira in kako se obnaša. Prav tako je zgodba, ki potrjuje tezo, da se stvari pogostokrat vidijo drugačne, kot pa v resnici so. Zgodba, ki je nad črno belo teorijo, zgodba, v kateri si ne moremo, da ne bi simpatizirali z likom sodnika, pa čeprav vemo, da je poosebljenje zla. Kot smo, na primer, v »Jagenjčkih« simpatizirali z likom Hannibala Lecterja. Ker tudi zlo je, pa če si še tako trudimo zanikati, pretežno človeška lastnost. In da se vrnem začetnemu vprašanju, če je ta McCarthijev roman slučajno vestern? Seveda je. Predvsem zato, ker je postavljen v primerno okolje, vsaj kar se zvrsti tiče, ker govori o belem osvajanju divjega zahoda, ker govori o tem na krut in realističen način. Antivestern je lahko samo v primeru, da nanj pogledamo skozi oči hollywoodske zlate dobe vesterna.