Kuba mojih sanj
Žanr | družbeni roman, ljubezenski roman |
Narodnost | literatura ZDA |
Kraj in leto izida | Tržič, 2021 |
Založba | Učila International |
Prevod |
Anja Furlan |
Ključne besede | Kubanska revolucija, Ljubezenska razmerja, Varnostnoobveščevalne službe |
Sanje so dovoljene
Avtorica Chanel Cleeton je kot otrok odraščala ob zgodbah svoje družine s Kube. Strast do politike in zgodovine jo je “okužila” do te mere, da jo spretno vpleta tudi v svoje romane. Beatriz Perez je rojena v bogati družini lastnika sladkornih plantaž, ki je prebegnila v ameriški Palm Beach, pred okrutnim režimom Fidela Castre. Med kubansko revolucijo je njen brat izgubil življenje in Beatriz je prisegla, da se bo maščevala zanj in za domovino. Spretno se je infiltrirala v visoko družbo, povezala s CIO in se iz razposajenega dekleta razvila v pretkano žensko, ki se je za povrh vsega, zaljubila v senatorja Prestona. Družina se ni strinjala z njenim načinom življenja. Od svojih treh sester se je namreč zelo razlikovala, zaradi tega so jo želeli poslati v Evropo. Kjerkoli je bila, je ostala zvesta svoji domovini, ljubezni in obljubam. Zgodbo “začinijo” zgodovinski dogodki: kubanska revolucija, kubanska jedrska kriza, Kennedyeva usmrtitev, vpletenost CIE v kubanske zadeve, hladna vojna med ZDA in Sovjetsko zvezo… Lahkotna zgodba nas popelje v neki drugi čas, obudi zgodovino in nas spomni, da moramo verjeti sebi ter slediti svojim sanjam.
Objavljeno: 19.11.2021 12:08:04
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:47:39
“En dan zatem, ko se vrnem v Palm Beach, Fidel zapusti New York. Višek njegovega obiska v Združenih državah je bil najdaljši govor v zgodovini Združenih narodov: štiri ure in pol dolgo javno blatenje imperialističnih Američanov, ki načrtujejo strmoglavljenje njegove vlade. Slavil je Sovjete in poročali so, da mu je Hruščov ob tem glasno zaploskal, potem pa Fidelu ponudil vožnjo domov s sovjetsko letalsko družbo, ker so ameriške oblasti zaplenile Castrovo letalo na letališču Idlewild zaradi neplačanih dolgov ameriškim upnikom.
Vse jasneje postaja, v katero smer piha veter na Kubi, in mislim, da bom od gospoda Dwyerja kmalu dobila nadaljna navodila.” (str. 146 – 147)