Kurji pastir. Knj. 2, Petelinje jajce

Žanravtobiografski roman
Narodnostslovenska literatura
Kraj in leto izidaLjubljana, 2023
Založba
Zbirka Knjižna zbirka Beletrina
Ključne besede Družinsko življenje, metoda aktivne imaginacije, Odraščanje, Otroštvo, Prekmurje
Število strani

343

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

11-12 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Magično

Spomnimo se: mati je Trejzka, oče je Pištek, cestar, sin Ferek se rodi na začetku prvega dela trilogije; družina živi v vasi Dolenci na Goričkem. In če zajamemo sapo in se potopimo v drugi del, je (podobno kot prvič) počasni ritem pripovedi, izginjajoč v podrobnostih, blagodejno hipnotičen in hkrati neverjetno napet. Dogajanje se odvija v prvi polovici šestdesetih let: mali Ferek si že v ranem otroštvu postavlja težka vprašanja o življenju in smrti in sanja nenavadne sanje. Zaskrbljena mati ga pelje k ciganki Rozi, ki ugotavlja, da »njegova düjša ni prvič tu“. Duh časa in spominov je mojstrsko ujet v pomembne ali manj pomembne dogodke. Mali Pištek se bori s cesto, Ferek mu pomaga. Nadzornik del na cesti pelje malega z motorjem. Družina potrebuje novo hišo, zato gre Trejzka začasno služit v Avstrijo. Ferek trpi. Nekoč skuša prepričati petelina, da bi sedel na jajcih. Sanja jungovske sanje o kačji kraljici, naslednji dan se napoti s skledo mleka k njej. Vsa vas ga išče, Pištek je ves iz sebe, a se le spomni, kam bi Ferek lahko šel. Toda ta teren, gošča je v zastraženem obmejnem pasu.
Kot v prvem delu je avtor pri pisanju tudi tokrat vstopal v skrivnostni svet lastnega nezavednega in spominov s pomočjo Jungove metode aktivne imaginacije.

Glej tudi:

Pomembno je bilo torej kljubovati strahu.
Postati človek, ki se nikoli ne ustraši.
Deček je zdaj sanjaril le še o tem. Zamišljal si je najbolj hude stvore, ki se jih nekoč ne bo več bal. Podil se je za pasjeglavci, ki jim je v očeh žarelo oglje, iz gobcev pa so jim švigali razbeljeni jeziki. Po živih mejah je preganjal movje, ki se je lahko spreminjalo v črne ptiče z zakrivljenimi kljuni, kosmatimi nogami in nabrušenimi kremplji. Dražil je coprnice, ki so se zbirale pod mostom, plesale okoli kotla, pekle kužne zvarke, nato pa so spremenjene v krastače po hlevih raznašale bolest. Edino mora, ta se ni pustila, spravila se je nanj in ni je znal odgnati. Zavlekla se je k njemu pod odejo, mu sedala gor na prsi, ga grabila za vrat, da je hlastal za zrakom, se je otepal, stokal, cvilil … (str. 87)

Citati

(4)

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 231
Komentarji: 0
Število ocen: 8
Želi prebrati: 7
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 18

Morda vam bo všeč tudi

Dobrodošli

Namestite aplikacijo
×