Ladivine

Pripoved se začenja v manjšem kraju nekje v pariški regiji. Preprosta ženska črnskega rodu se preživlja kot služkinja premožnih družin in hkrati skrbi za hčerko, čigar očeta, najverjetneje belca, je sama videla zgolj enkrat v življenju. Hčerki Malinki prikriva svoj greh in samo sebe zavaja, da bo moškega nekoč zagotovo še srečala. Svetlopolta hčerka je sprva pridna in prizadevna, z leti pa jo materin črnski videz vse bolj vznemirja. Ker ne najde razumevanja med sošolci, mamo preprosto zataji, češ da je njena služkinja. Med materjo in hčerjo se odnos vse bolj krha. Malinka opusti šolo in se preseli v Bordeaux, kjer se preimenuje v Clarisse, in kot natakarica zaživi svoje sanje, vse dokler ji mati ne pride na sled. Zbudijo se stare zamere, hčerka svojega novega imena materi ne izda. Mati, ki bi bila rada v Malinkini bližini, ne more razumeti, da jo hči zavrača. Še sama se preseli v Bordeaux in nadaljuje s svojim prejšnjim delom. Clarisse se medtem poroči z Francozom Richardom, avtomobilskim posrednikom. Skupaj si ustvarita dom v mestu Langon, rodi se jima hčerka, ki jo po svoji materi poimenuje Ladivine. Možu in hčerki materin obstoj skriva, prav tako kot materi svojo družino, obiskuje jo le iz sramu in občutka dolžnosti. Življenje teče, vse dokler se Richard ne naveliča enoličnega življenja z osebo, ki za njegov posel nima niti najmanjšega posluha. Zapusti ženo in hčerko, ki je medtem že srečno poročena z Nemcem v Berlinu. Clarisse se v obupu zateče pod okrilje moškega razvratnega videza in preteklosti, vztraja v razmerju z njim in ga celo predstavi svoji materi. Zdi se, da bo spet našla mir in srečo… Medtem njena hčerka v Berlinu rodi dva otroka. Družina je na videz srečna, nekaj težav imata zakonca le z moževimi starši. Ko se jim hočeta iztrgati, pa se tako zaželene, nevsakdanje družinske počitnice spremenijo v katastrofo. Roman je ostra in poglobljena študija človeških značajev, ki od bralca terja kar veliko zbranosti. Ne le, da se kar naprej nekaj dogaja, zgodbe, ki jih plete tretjeosebni vsevedni pripovedovalec, se med seboj prepletajo, ena zgodba, ki se je šele dobro začela, je že prekinjena z drugo, vložno, in se nadaljuje šele čez nekaj strani. V zadnji tretjini se začnejo pojavljati še magični in nadnaravni motivi. Bralec naenkrat ne ve več, kdo je še pri pravi in komu se že blede, kdo še živi in kdo je že mrtev. Celoto preveva bistven element, ne docela pojasnjen občutek krivde in sramu, ki pač izhaja iz preteklih dejanj literarnih likov. Bralec, ki je dovzeten za estetske vrline, bo v romanu prav gotovo zaznal tudi francoski čut za šarm, urejen videz ljudi in bivanjskih prostorov, kar vpliva na usodo sleherne izmed oseb. Marsikdo se bo vprašal še, kaj neki počne zanemarjen pes brez gospodarja, ki se kot nekak varuh ženskih likov pojavlja v ključnih trenutkih zgodbe. Gre za poteze magičnega realizma, reinkarnacijo ali kaj čisto tretjega? Tekoče pisan, jezikovno izbrušen in napet roman, ki ga bralec prav gotovo ne bo spustil iz rok nekje na sredini.