Ladja Maribor

Roman Ladja Maribor ni nič manj realističen kot fantastičen. Pred nami se luščijo plasti razvojnega in pustolovskega romana, že čisto mafijske zgodbe in mednarodne politične kriminalke. Osupne nas s prepričljivostjo upodobljenih oseb. Protislovnosti v njihovem ravnanju doživljamo kot naravne in edino možne, kratki, nekoliko poletavi stavki pa samo še stopnjujejo bralni užitek. Zgodba je enostavna. Trije slovenski policisti 1960. leta izpeljejo zaupno nalogo. V Egiptu prevzamejo zlato, ki ga je zbralo nekaj neuvrščenih držav, in ga potem z dodanim jugoslovanskim zlatom pospremijo do Pulja. Skupaj z dragocenim bosanskim lesom in slovenskimi umetniškimi slikami ga natovorijo na ladjo Maribor in plujejo z njo do Bostona, kjer zlato predajo Kennedyjevemu volilnemu štabu kot darilo za predsedniško kampanjo. Po dolgih vznemirljivih plovbah, dvakratnem preimenovanju in prodaji ladja konča v požaru, z njo pa les in slike. Dva od slovenskih policistov sta si nekaj zlata prilastila in plula z ladjo do njenega konca, tretji pa se je iz Bostona takoj vrnil v Slovenijo, a z delom njunega zlata, kar je sprožilo dodatne zaplete. Mikrogradnja romana je mozaična, v celoti gledano pa štiridelna. V prvem delu svoj pogled na dogajanje poda policist Albert Zavadlav svoji hčerki, ki bo o tem posnela dokumentarni film, za njim pa ji svoje videnje pustolovščine skupaj z orisom preostalega življenja predstavita Gorazd Mithans in Ljubo Belšak. V četrtem delu režiserka vse tri sooči in poskuša iz njih izvleči najresničnejšo verzijo zgodbe ali vsaj njen dober približek. Začne se odmotavanje laži, polresnic in samoprevar, pri čemer si pomaga z materialom, ki ga je posnela pri drugih vpletenih osebah širom po svetu. Razkrivajo se ji družinske skrivnosti in nenavadnosti, ki jim je bila priča v otroštvu in mladosti, hkrati pa spoznava, da je tudi sama krvava pod kožo. Ladja Maribor je tudi roman o ljubezni, poslavljanju in pogrešanju, ob tem pa o večni potrebi, da bi nas razumeli drugi, čeprav ne moremo razumeti niti samih sebe. O samoti, ki jo lahko drug drugemu do neke mere odvzemamo, ne moremo pa je premostiti. Mesto Maribor je v zadnjih desetletjih doživelo veliko vzponov in padcev, zato istoimensko ladjo lahko razumemo tudi kot metaforo njegovega razburkanega plutja.