| Žanr | psihološki roman |
| Narodnost | finska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2018 |
| Založba | Mladinska knjiga |
| Zbirka |
Kapučino |
| Prevod |
Brane Čop |
| Ključne besede | Družinski odnosi, Humor, Ljubezen, Psihološki vidik, Sreča, Stopalo |
Arto Paasilinna s svojim posebnim humorjem, živopisnimi liki ter zelo posebnimi zgodbami že dolga leta navdušuje slovenske bralce. Nedvomno je eden najbolj priljubljenih in prevajanih finskih pisateljev pri nas. Glavni junak romana, ladjar z najboljšimi in najlepšimi stopali na svetu, Aulis Rävander ima na svetu dva zaklada: vlačilec Vulkanis in ženo Liso. Njegove sreče je konec, ko mu žena oznani, da si je že pred časom omislila ljubimca in da hoče ločitev. Ladjar, ves skrušen, za nasvet želi uporabiti pomoč v stiski, ampak zavrti napačno številko. Oglasi se mu pedikerka Irene. Z Irene najde ladjar Aulis novo srečo in ta ljubezen je kronana tudi s sinom, ki ima prav tako kot oče, velika in lepa stopala. Njegova bivša žena Lisa pa z novo ljubeznijo nima take sreče. Med vsem tem dogajanjem, pa se Aulis seznani tudi s svetom kriminala, pomembno vlogo pa odigra tudi nagačeni merjasec. Zgodba nam pokaže, kaj je v življenju res pomembno in da ni vse zlato, kar se sveti. Bogastvo in materialne dobrine pa seveda še zdaleč niso zagotovilo za srečo.
Objavljeno: 28.07.2018 16:07:49
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:37:13
“Rävander se je sezul in si oprtal Irene. Bos jo je odnesel dvesto metrov do ceste, kjer ni bilo vode in blata. Postavil jo je na tla, ji dal poljub in se vrnil k avtobusu, da reši še katero od žensk. Od vozila do ceste je prenesel kar osemindvajset turistk, ki so se mu zahvaljevale v najrazličnejših jezikih. Blatni polder je bil vsepovsod posejan z odtisih njegovih čednih stopal. Vmes pa so bili, kakor za primerjavo, nedefinirani odtisi dvajsetih drugih moških. Ko se je Rävander sklonil, da si splakne blatne noge, mu Irene Oinonen tega ni dovolila, češ da je to njena naloga. Oprala mu je tace, ga nazadnje še obula in mu zavezala čevlje ter dahnila: “Mislim, da si moški z najboljšimi in najlepšimi stopali na vsem svetu.” Izpoved si je Rävander razložil kot privolitev v poroko. Tisti večer in še ponoči sta Irene in Aulis v živahnem Amsterdamu praznovala svojo zaroko. Rävander je bil spet srečen, pa čeprav je bil samec en sam dan. Irene je bila prav tako srečna, saj ji je uspelo ujeti ladjarja z najlepšimi stopali na svetu. To pa ni kar tako za navadno pedikerko.” (str. 190)
Nagačeni merjasec je pri gospe gorski svetnici Gillenböckel našel srečno domovanje. /…/ Rekla je, da že dolgo išče domačo žival, ki bi jo spominjala na pokojnega soproga. Vepra je dala postaviti v spalnico poleg moževe postelje, da se je lahko njen pogled zjutraj in predvsem zvečer pol hrepenenja ustavil na zverini. /…/ Na zunaj je torej vdovo spominjal na pokojnega živahnega moža, sicer je bilo pa mnogo preprosteje z veprom. Zvečer ni hodil na zborovanja, ni imel ljubic, ni godrnjal in ni popival.
