Lahkoda

Na kratko o pesniku: Pesnik, dramatik, prevajalec, zložen razpravljavec, tehtno in globoko zajemajoč vase po sleherno misel, kot se zajema čista voda iz vodnjaka. In, (pre)kratek čas, moder, nerazdražen, vrl in mož-beseda predsednik Društva slovenskih pisateljev. Nova Jesihova pesniška zbirka LAHKODA je olalá. Avtor je mojstrski upodabljalec besed, barva jih z vsemi odtenki barvnega spektra in smisla, iz-umlja nove iz uma, sevé tudi iz razbeljenih in hkrati razigranih čutov. V intervjuju s Samom Rugljem v Bukli 81 je moč prebrati njegovo prostodušno izjavo, kako se mu dogaja pezija:» … Razen, če povem, da je s poetiko pravzaprav tako, da s pesmimi, ki jih da človek od sebe, na svoj način zmeraj dopoveduje: tole – ali: tudi tole – imam jaz za pesmi, gotovo pa v določenem času ne more pisati drugačnih, seveda s tem, da upoštevamo vsakršne osebne okoliščine od razgledov po pesništvu in po svetu pa do družbenega okolja; vse to je v mojem primeru močno prekvašeno in pregneteno«. Takole pesnik, ki vé.
Na kratko o knjigi: Za pesniško zbirko LAHKODA je pesnik razstrl svoje besedišče, odprl skrinjico z nekdaj rabljenimi pogovornimi izrazi, tudi Pandorino kdaj za hipec, nasul je ostí vsepočez in nastala je ta dobrohotna, hudomušna in špičasta knjiga.
Žlahtni stari nostalgični izrazi (… veter je v špajzi kislo mleko pil, – in v »špajzi« začutiš mlaskanje jezika), pa taki starinski, že pozabljeni od vnukov, in prefinjene tuje besede, ki svetovljansko, največkrat komično popestrijo vsebino, da ne pozabimo na čisto njegove avtorske skovanke, dragocene, razumljive in takoj prav razumljene, pa rime na »vnuk, plug, čuk«, ki se zmedijo na belem listu od poltenosti vse do nežnosti, kajti blizu sta »jok« in »prazna flaša«, in našo spodobnost malone ganejo ti stihi in stvar je veliko resnejša-smešnejša, kot se sprva prizdeva, in sprošča vse vrste domišljij in izmišlj ter aluzij:

»Stara fašistka v svoji borni koči
zvečer sedi pri črni razsvetljavi,
si v črno šalčko črne vode toči
in vpije v radio: »Daj ne zajebavi!«
Črne solze drsijo ji po licih,
v kofe ji kapajo in ga grenijo
Laži, da na kozlanje gre resnici!
Kaj nam vsiljujejo demokracijo, … «

Takoj v prvi pesmi nam lepo pove, kako to gre:

»… na sedmih ribničkih,
si izmišljujem,
sedem labodov vsak v svojo samoto plava
in v jutro in v kraje tuje … «

Družbene osti se dájo prepoznati ali samo zaslutiti. Pa tudi kak obraz te gleda ven, (stvar interpretacije, lahkoda). Mojstrstvo pesnika je nesporno in kot je podobno zapisal urednik na zavihku knjige: »Prepoznan je po prvem stihu katerekoli od njegovih pesmi.«

In kaj vam pesnik sporoča:
nekaj strupenih stihov,
ki sem po volji usode
jaz avtor njihov.
Pa naj še vas boli želodec.