Lampedusa : sredi morja solz

4,7

(3)

Žanr	avtobiografski roman, družbeni roman, spomini
Narodnost	italijanska literatura
Kraj in leto izida	Ljubljana, 2018
Založba	Družina
Prevod	Andrej Turk
Ključne besede	Begunci, Humanitarna pomoč, Imigranti, Potovanja po morju, Reševanje, Spomini, Zdravniki, Zdravstveni delavci

Število strani

146

4-5 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Poišči podobne knjige... Poišči druge knjige tega avtorja...

Lahkotna

Zahtevna

Zaradi takšnih ljudi, kot je lampeduški zdravnik Pietro Bartolo, lahko verjamemo v lepši jutri za vse ljudi tega sveta.

Otok Lampedusa površine dvajsetih kvadratnih kilometrov je simbolna meja Evrope. Njegovi prebivalci so iz dneva v dan priče eni največjih humanitarnih tragedij našega časa. V zadnjih dvajsetih letih je v iskanju svobode na obalah Lampeduse pristalo prek štiristo tisoč migrantov. Ocenjujejo, da jih je petnajst tisoč izgubilo življenje med nevarno plovbo. Pietro Bartolo je lampeduški zdravnik, ki sprejema priseljence iz Afrike in Sirije. Njegova osebna življenjska zgodba se prepleta s krutimi zgodbami ljudi, ki jim je priča vsak dan. Bil je tudi eden od akterjev v dokumentarnem filmu Odprto morje (Fuocoammare), ki je dobil Zlatega medveda za najboljši film Berlinala 2016. Iz knjige veje neverjetna človečnost in neusahljiva energija pomagati sestradanim, dehidririanim, posiljenim, pretepenim, opečenim in na druge načine mučenim ljudem. Knjigo bi morali prebrati vsi, saj vsak izmed nas nosi delček krivde, da dopuščamo, da se takšni zločini proti človečnosti dogajajo v 21. stoletju.

Glej tudi:

Prispeval(a): Viktorija Kante, Lavričeva knjižnica Ajdovščina

Objavljeno: 28.03.2018 11:58:57
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:36:21

Nekoč je ob pomolu pristal čoln s šestdesetimi fanti, ki sta jih bili sama kost in koža. Sedem dni so potovali, natrpani pod palubo oziroma kot temu pravijo v „tretjem razredu“, namenjenemu tistim, ki nimajo dovolj denarja, da bi si plačali vožnjo na krovu. Bili so dehidrirani in sestradani, nekateri pa tudi ožgani od dizelskega goriva, ki je med plovbo brizgalo iz motorja po njihovih oblačilih in jim na koži pustilo neizbrisne sledove. Poleg tega so imeli na telesih sledove mučenja, ki so jih z noži in prižganimi cigaretami pustili njihovi ječarji v libijskih zaporih, sodobnih koncentracijskih taboriščih. Pogoji, v kakršnih danes begunci potujejo po puščavi in morju, namreč niso dosti boljši od tistih v živinskih vagonih, skaterimi so nacisti nekoč prevažali taboriščnike. In kdor danes postavlja zidove in zavrača begunce, ne ravna bistveno drugače od tistih Hitlerjevih sodelavcev, ki jih je filozofinja Hannah Harendt označila za „banalne zločine“. Kdor dopušča, da se v morju utaplja na tisoče otrok ali da v begunskih taboriščih životarijo v nečloveških razmerah, ni nič manj krut od zgoraj omenjenih.
(str. 67)