Lanzarote : pripoved

Ko si na morju, in mogoče tudi sicer v življenju, je edini zares prijeten čas zajtrk. Trikrat sem šel nazaj k bufetu – po klobasico, po umešana jajca…-zakaj bi se odrekal? V vsakem primeru bo prej ali slej treba na kopališče. Nemci so že razgrnili brisače, da so rezervirali plastične ležalnike. Za sosednjo mizo je ogromen brkat huligan s pobrito glavo goltal hladni narezek. Bil je v črnih usnjenih hlačah in majici “Motorhead”. Ženska, ki je bilA z njim, je bila odkrito nespodobna s svojimi velikimi silikonskimi prsmi, ki so ji silile iz majčkenega modrca; trikotnika iz roza lateksa sta pokrivala komaj kaj več kot bradavici. Po nebu so se podili oblaki. Nebo nad Lanzarotom – kot mi je bilo namenjeno spoznati malo pozneje – ves čas prečkajo oblaki, ki zavijajo proti vzhodu, ne da bi se iz njih ulilo; to je otok, kjer praktično nikoli ne dežuje. (str. 29 in 30)