Le eno poletje: morska doživetja le enega poletja, plovba vzdolž Jadrana

Zupančič je morski človek. In to tiste vrste, ki mu grozi, da bo kaj kmalu delili usodo svojega živalskega soimenjaka, katerega zadnji jadranski primerek je pred kakšnimi petdesetimi leti na Biševu pokončala roka nekega komiškega ribiča. Pravi morski ljudje izginjajo, pa čeprav je čarterski turizem vzdolž jadranske obale v nenehnem vzponu. Morda ravno zaradi tega. Danes je že skoraj vsak, pa čeprav že teoretično slabo podkovan, nekakšen skiper, ki si navkljub pomanjkljivemu znanju in pomanjkanju izkušenj najame jadrnico in z njo odpluje “instagramski” dogodivščini naproti. Ampak ti ljudje niso morski ljudje. Ti ljudje bodo na klasično jadranje pozabili takoj, ko bo turistična mašinerija lansirala nekaj bolj eksotičnega, adrenaliskega in modnega. (Še) bolj instagramu všečnega. Ampak ne Mitja Zupančič. On je morski človek. Takšen, kot so bili stari kapitani, o katerih danes govorijo le še v legendah. Takšen, ki morja ne vidi le kot površen vir zabave, ampak vidi v njem nekaj več in nekaj globljega. Takšen, ki do morja ne bo nikoli izgubil strahospoštovanja, a bo v njem vseeno neizmerno užival, dokler mu bosta telo in um to še dopuščala. Dopuščam možnost, da komu avtorjev slog pisanja ne bo všeč, ampak nič hudega. Mene je (že drugič) prepričal s svojo ljubeznijo do morja in jadranja. Dokler bodo po (svetovnih) morjih pluli takšni “Zupančiči”, morski človek ne bo izumrl. In to je dobro. Morje takšne ljudi namreč krvavo potrebuje!