Legenda o jezdecu kitov
Žanr | mladinski roman |
Narodnost | novozelandska literatura |
Kraj in leto izida | Dob pri Domžalah, 2004 |
Založba | Miš |
Prevod |
Tamara Bosnič |
Ključne besede | Človek, Dekleta, Razumevanje, Stiki, V mladinskem leposlovju, Ženske, Živali |
Witi Ihimaera je bil rojen na Novi Zelandiji in je bil prvi Maor, ki je pisal v angleščini. Knjiga Legenda o jezdecu kitov govori o osemletni Kanu, ki si je neskončno želela dedkove ljubezni in pozornosti. Ljubezni in pozornosti pa od njega ni dobila, ker je bila deklica. Ded je bil sicer poglavar maorskega plemena Ngati Konohi na Vzhodni obali Nove Zelandije. To pleme je po legendi potomec jezdeca kitov, ki se je znal s kiti tudi pogovarjati. Prvorojeni fant postane plemenski poglavar. Ker ni moškega potomca, bi morala poglavar postati Kanu, s čimer pa se ded ne strinja. Kanu si prizadeva, da bi dobila mesto, ki ji pripada in na koncu dedu dokaže, da je kljub temu, da je deklica, pravi jezdec kitov. Znala je navezati stik s starodavnim kitom s spiralastim znamenjem na čelu in zagotoviti njegovo preživetje. To je pomenilo, da bodo preživeli tako kiti kot prebivalci plemena, ki mu je pripadala Kanu. Zagotovila je prijateljstvo med kopnim in morjem, med kiti in ljudmi. Njena vztrajnost, da bi dobila pradedkovo ljubezen in pozornost, nima meja. Na koncu jo je, zelo zasluženo, končno tudi dobila. Čeprav je bila deklica. Samo zgodbo še podkrepi poetičnost jezika. Sporočilo zgodbe poudarja pomen vloge ženske v svetu narave ter ljudi in nam hkrati da vero v to, da je vse mogoče. Zgodbo sicer v prvi osebi pripoveduje stric deklice Kanu, ki ji skozi njena težka mlada leta nudi vso podporo. Po zgodbi je bil tudi posnet film, ki je svoj zmagoviti pohod začel leta 2002 in je prejel več filmskih nagrad. Keisha Castle-Huges pa je bila, kot najmlajša glavna igralka v zgodovini filma nominirana za Oskarja.
Objavljeno: 14.12.2016 08:42:54
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:32:32
“Velikega kita so preplavljali spomini na mladost. Tri mesece po njegovem rojstvu so mu mamo raztrgali morski psi; ko je žaloval za njo v plitvinah okoli Hawaikija, ga je odrešil zlati človek in postal njegov gospodar. Človek je slišal tožbo mladega kita. Prišel je k njemu v vodo in mu igral na piščal. Pesem je bila tožeča in otožna, ko se je človek želel približati kitu v njegovi žalosti, kajti ne da bi se zavedal, je s svojo pesmijo posnemal kitovo pesem tolažbe. Mladi kit se je približal človeku, ta ga je zazibal in pozdravila sta se z nosovi. Jata kitov se je odpravila na potovanje, mladi kit pa je ostal in odraščal pod zaščito svojega gospodarja.” (str. 18)