Lep dan za umor: potopisna kriminalka
Žanr | kriminalni roman, potopisni roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2024 |
Založba | v samozal. |
Ilustracije |
Matjaž Fuchs |
Ključne besede | Potovanja, Umor |
Prva slovenska potopisna kriminalka oziroma Lep dan za (h)umor
Mojca Rudolf je plodovita vsestranska pisateljica (piše za otroke, mladino in odrasle) in uspešna samozaložnica, ki ljubiteljem kriminalk ponuja v branje prvo slovensko potopisno kriminalko. Njena 24. knjiga z živahno naslovnico vsebuje barvne fotografije, ki so bile posnete med 14. in 27. julijem 2023 na potovanju po Skandinaviji, ki se je tudi v resnici zgodilo.
Ta potopisni-kriminalni roman opisuje potovanje skupine slovenskih turistov, ki pod vodstvom dveh šoferjev in vodičke prepotujejo Skandinavijo z avtobusom. Njihova pot se začne v Mariboru in jih vodi od Hannovra v Köbenhavn, nato na Norveško, vse do Nordkappa, in nazaj proti jugu na Finsko in Švedsko. Pot po Skandinaviji se zaključi z vožnjo trajekta na Poljsko v Poznan, kjer se na zadnji večer potovanja zgodi nesreča.
Skozi potopis spoznavamo največje skandinavske turistične znamenitosti in občutimo razsežnost prostranega severa v brezkončnih poletnih dneh. Potopis je prepleten z življenjskimi zgodbami potujočih, ki so se na pot odpravili iz različnih vzgibov. Skozi popotovanje se razkrivajo in medsebojno zapletajo njihove življenjske zgodbe.
Nekateri odkrivajo skupno preteklost in iščejo priložnost za maščevanje starih krivic. Drugi imajo v okolju spokojnega severa dovolj časa za razmišljanje o smislu življenja in prehojeni življenjski poti. Izgleda, da jih ima nemalo tehten motiv za umor enega od potujočih.
Avtorica v napeto zgodbo vtke bistveno vsebinsko in strukturno določilo kriminalke, uganko, ki je v zadnjih desetletjih bolj zapletena. Končen razplet nam poda odgovore na trdnost motiva vsakega posameznika in jasen odgovor na vprašanje, kdo je žrtev. Vsaka življenjska zgodba se zaokroži in nam prinese odgovor na vprašanje, ali je bila smrt umor ali nesreča.
Objavljeno: 23.07.2024 08:59:04
Zadnja sprememba: 03.09.2024 17:48:30
Pila sta kavo in molčala. Njuna pogleda sta bila uprta v neizmerno lepoto narave.
»Morje, a ne tisto toplo, vroče. Milo ozračje brez vlažne vročine. Oblaki, ki se podijo sem in tja. Otok pri otoku. Zelenje pri zelenju, vmes pa sama modrina,« je, tik preden sta odšla na zajtrk, dejala Mojca.
»In bela sled, ki jo pušča trajekt. Čolni in manjše ladjice, ki počasi plujejo po svojih poteh. Ljudje, ki se očitno v službo peljejo s temi malimi trajekti, poglej, z ene na drugo stran. Očitno je to edina pot do drugega kraja. To, ta ura, ki sva jo tu preživela čisto sama, me je resnično presunila. Je nekaj najlepšega, kar sem kdaj doživel. Popolna odsotnost ljudi, pa čeprav je na trajektu po moje vsaj dva tisoč potnikov. Ta tišina. Ta mir. In ta neokrnjena narava. Čudovito.«
(str. 189–190)