Lepota je pogubna

Lepota je pogubna je posebna knjiga, tako zaradi vsebine kot zaradi avtorja. Lepota je pogubna je namreč prvi roman kakšnega od indonezijskih pisateljev, ki ga lahko beremo v slovenščini, kar niti ni presenetljivo, saj velja Jugovzhodna Azija na svetovnem zemljevidu literature za slabo raziskano področje, pa čeprav na njem prebiva skoraj sedmina svetovne populacije. Vzrokov, zakaj je temu tako, na tem mestu ne gre naštevati, je pa zanimiv podatek, da je to edino območje na svetu, ki še ni dalo nobelovega nagrajenca za literaturo. Morda bo prvi prav Eka Kurniawan, če bo nadaljeval v tej maniri. Lepota je pogubna namreč na zelo izviren način predstavi novejšo zgodovino Indonezije (od zaključka kolonizacijskega obdobja, preko 2. svetovne vojne, do osemdesetih let prejšnjega stoletja), pri čemer izvrstno prepleta realno z domišljijskim, podobno kot kakšen G. G. Marquez v njegovih Sto let samote, za povrh pa se precej naslanja na indonezijsko tradicijo in ljudsko zakladnico. Kurniawan se ne izogiba spolnosti in nasilju, pogosto ju celo potencira, kar mogoče ne bo všeč vsakemu bralnemu okusu, pa nič zato. Lepoto je pogubna je pač zelo posebna knjiga.