Lepši konec

Naslednji dan, v ponedeljek, sem šel po službi naravnost domov. Preoblekel sem se, znova vzel oba nahrbtnika in se napotil proti letališču. Prišel sem pred kiosk. Bila je tam. Jemala je denar, trkala po blagajni, smeje vračala drobiž. Ni bila sama, z njo je delalo neko dekle. Nekaj časa sem stal in jo opazoval. Imaš načrt, imel si generalko, kaj zdaj čakaš? Greš pač tja, kaj te to stane? Ti manjka spontanosti? Spontanosti?! Manjka ti, da nisi zakajen in pijan, manjka ti par črtic speeda in dva bonbona, to ti manjka. Manjka ti poguma. Nikoli v življenju nisi trezen pristopil k punci, ki ti je všeč. In ta naj bi ti bila všeč? In to je zate punca? Lahko bi bila tvoja mama. Mama ne more biti, to nikakor. Punca ni, a tudi mama ni. Pa tudi če bi bila?

Stal sem in jo nekaj časa gledal. Na njej je bilo nekaj, kar sem razpoznal, nekaj, kar sem nekoč davno imel in nato neopazno izgubil, ne da bi vedel, kje in kdaj.