| Žanr | avtobiografski roman, dnevnik |
| Narodnost | črnogorska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2013 |
| Založba | Modrijan |
| Zbirka |
Poteze |
| Prevod |
Lili Potpara |
Žarko Laušević (1960) je zaslovel s številnimi vlogami v gledališču, televizijskih nanizankah in filmih ter zanje prejel ugledne jugoslovanske nagrade, usoda pa ga je po pretepu v Podgorici, v katerem je v samoobrambi ustrelil dva fanta, priklenila v prestajanje zaporne kazni. Zapor je bil bitka za obstoj in da bi preživel, je začel pisati. Pisanje je postalo njegovo edino pribežališče, njegov edini vir energije, upor tišini in otopelosti. S pomočjo pisanja in izpovedovanja samega sebe vodi v razumevanje osebne tragedije, ki jo je moč sprejeti edino skozi sprejemanje njene nesmiselnosti. Pripoved je čustvena, včasih zareže kot nož, ponekod ubira humor in ironijo, bralec pa je bogato nagrajen tudi z mnogimi miselnimi prebliski.
Objavljeno: 24.10.2014 10:37:40
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:22:38
Polnoč. Pišem ob sveči. Pogosto razmišljam o temle: trenutek, ko svečo upihneš s pihom, in ne s prsti, se voha po vsem prostoru, pa naj bo ta še tako veli. Sveča, ugasnjena, a stenj še vedno žari kot zamirajoča sled življenja. In ta poslednji trzaj, poskus, da bi sveča zdržala plamen … Kako panično poskuša sveča v tistem hipu vzdihniti, obupano se boreč za življenje. Ta smrdeči poskus preživetja, tako sebičen, medtem ko onesnažuje zrak okrog sebe, se mi zdi tako človeški, da včasih težko verjamem, da sveča ni človeško bitje, da ne čuti, ne živi in ne umre. Je tudi človek tako sebičen v strahu za življenje? Je to maščevanje umirajoče sveče?