Leto petelina
Žanr | avtobiografski roman, družbeni roman, družinski roman (tudi rodbinski) |
Narodnost | češka literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2015 |
Založba | Modrijan |
Zbirka |
Bralec |
Prevod |
Nives Vidrih |
Ključne besede | Družinska vzgoja, Družinski odnosi, Kriminalna psihologija, Posvojitev, Romi |
Pogovoriti se morava o Patriku in Lukášu
Roman je češka uspešnica, izdana že v 60.000 izvodih v različnih jezikih, kar ni presenetljivo: razburljiva pripoved je avtobiografska,večinoma so spremenjena le imena glavnih protagonistov. Avtorica se je kot disidentka v mladosti v osemdesetih letih prejšnjega stoletja težko prebijala, onemogočana je bila pri študiju, preživljala se je s slabo plačanimi in neustvarjalnimi deli. Danes je znana pisateljica, scenaristka in novinarka. Po poroki si je nadvse želela otrok, a je bilo videti, da lastnih ne bo, zato je drugega za drugim posvojila dva romska dojenčka; le nekaj let pozneje se ji je rodil še biološki sin. Vodilni motiv te napete družinske pripovedi so neskončni problemi z obema posvojencema (za tretjega otroka je ostajalo bore malo energije, a z njim ni bilo nikoli težav). Bralec je s strahom priklenjen na zgodbo, potencialno nočno moro vsakega starša, trepetajoč, kaj pošastnega ga še čaka, oziroma kaj je dočakalo pripovedovalko: življenjska in umetniška krila ji je vsak dan sproti pristrigla neznosna družinska situacija. Neizbežno si zastavlja vprašanje, ali je bila za delinkventno vedenje in neverjetno brezčutnost obeh posvojencev kriva »prirojena nagnjenost« ali »neprirojena prikrajšanost v prvem letu življenja«, na kar tudi jasno odgovori. Avtorica v maniri dnevniških zapisov brezkompromisno spregovori tudi o množici bolečih resnic z drugih področij svojega življenja.
Objavljeno: 26.09.2015 16:19:14
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:27:56
Nezaželene dojenčke prvič pusti na cedilu brezbrižnost mater že v njihovih telesih in potem jih v zavodih za dojenčke znova in znova puščajo na cedilu z neprestanimi spremembami, vrtiljakom ljudi, tako da se odvadijo obvisevati s pogledom. Ti otroci se niso imeli priložnosti navezati na nikogar. Navezali so se torej samo na svojo potrebo fizične zadovoljitve.
In dobro se spominjam, kako uboga sta bila fanta, ko sva ju dobila. Kako se nista odzvala na človeški glas- kot bi bila gluha. Kako se nista niti obrnila za glasom. Kako nista s pogledom sledila človeku, temveč samo steklenici z mlekom. Kako sta norela, ko sta zagledala stekleničko in nista mogla piti, ker se je moralo mleko malo pohladiti. Kako sta se drgnila do krvi, kako sta si hotela odtrgati uhlje, ko sem ju zapustila za minuto, kako sem ju morala vzeti s sabo, tudi ko sem šla lulat, da ju ne bi takoj zagrabila samouničevalna panika…
Kako se mi ne bi smilila?
Kako ju ne bi ljubila?
Kako si jima ne bi želela dati zamujene ljubezni? (str. 117)