Leto smrti Ricarda Reisa

Gosti valovi, s skorajda neprekinjenim tokom besed, v tem romanesknem obračunu s samim seboj; tega soočanja v meddverju latentnosti bivanja in smrti. Saramago nam na svoji poti omogoči en sam globok vdih prekinitve: “Ni zadremal, oči ima široko razprte, mrak ga ovija kot sviloprejko v kokonu, Sam si, nihče tega ne ve, molči in se pretvarjaj, zamrmral je te besede, zapisane v nekem drugem času, in začutil do njih prezir, ker ne izražajo samote, temveč jo samo izrekajo, pa tudi prezir, do tišine in pretvarjanja, ker nista zmožna drugega kot to povedati, kajti one, besede namreč, niso to, kar govorijo, biti sam, dragi moj, je veliko več od besede, ki jo izrečeš ali si jo izrekel.”, da lahko, s tempom najvišje prestave, zaključi (iz)poved. Čisti presežek.