Leto ubežnikov

Roman britanskega pisatelja Sunjeeva Sahote je bil večkrat nagrajen, preveden, predvsem pa bo nepozaben za vse, ki si boste vzeli čas in prisluhnili trem ubežnikom iz indijskega Pandžaba. Vsak v romanu ima svoj razlog in svoj letni čas v letu ubežnikov. Štirje glavni junaki, trije fantje iz Indije in sikhovsko dekle, rojeno v Angliji, začenjajo novo življenje. Avtar in Randi na črno živita v zapuščeni hiši, ko se jima pridruži Toči. Randip se zavoljo vize poroči z Narinder. Ves čas so v strahu, da bi jih presenetile oblasti. Zato poskrbijo tudi, da so čim bolj neopazni, celo pri izbiri zaposlitve. Njihov največji strah je seveda, da bi se morali vrniti k bedi, ki so jo pustili v Indiji. Med drugim izvemo,da je bil Toči priča poboja noseče sestre, brata in staršev. Poleg tega je iz najnižje indijske kaste, torej zanj vrnitev ni opcija. Randip je na nek način v Indiji zapustil še bizarnejšo zgodbo. Z Narinder v Angliji ne živita skupaj, a za primer, če bi prišla inšpekcija, pozna njeno stanovanje. V omarah so njegove obleke, da bi prestala preizkus o tem, ali zares živita skupaj. Narinder živi svojo vero. Zato da lahko pomaga Randipu, se odpove zaročencu in zapusti ljubečega očeta. Avtar v Indiji nesrečno izgubi službo in zato, da si plača študij v Angliji, proda ledvico. Od tu dalje spremljamo njihovo vsakdanje prebijanje. Sahota piše o prefinjenem nasilju, neopaznih trenutkih krivice, ki se dogaja priseljencem, in o tem, kako jih to izčrpava. Tu ne gre za silno statistiko ali besede v novicah, kot so ilegalni delavci, neveljavna poroka, zloraba vizuma, migranti, ampak za prikaz, kaj te zguljene fraze pomenijo na odru življenja. Pisatelj tudi najmanjše podrobnosti osvetli z očesom sočutja in nas spomni, kako naj bi se popravili tudi sami, se vprašali, kaj nas ločuje od drugih ali postavlja nad njih, mimo njih, kam spadamo kot posamezniki, ki smo sestavljeni iz nešteto koščkov sveta in preteklosti, in kje je naša vest, ko pa je jasno (je?), da smo vsi sestavljeni, ranljivi, naivni in umrljivi.