Leviatan
Žanr | detektivski roman, kriminalni roman |
Narodnost | ruska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2007 |
Založba | Modrijan |
Prevod |
Lijana Dejak |
Ključne besede | 19. stoletje, Detektivi, Pariz, Potovanja po morju, Umori |
Med potniki prvega razreda
V Parizu živeči lord Litteby je strasten zbiralec starin. Sobo z dragocenostmi noč in dan čuvajo stražarji. Pa vendar se nekega dne zgodijo vlom, kraja dveh starin in ne samo en umor – vse služabnike, dva otroka in čuvaje najdejo v pritličju, zbrane v eni sobi, mrtve, zastrupljene. Edini, ki je preživel napad, je sam lord. Preiskave se loti komisar Gauch, ki sumi, da je morilec in vlomilec ena in ista oseba in da potuje z ladjo Leviatan. Tako se Gauch znajde kot potnik prvega razreda na ladji, ki pluje iz Francije na vzhod. V salonu okoli sebe zbere sumljive potnike, med katerimi je poleg žene švicarskega bankirja, zdravnika z ženo, japonskega vojaka, angleškega aristokrata tudi Erast Petrovič Fandorin, ruski diplomat na poti na Japonsko. Gauch poskuša odkriti, kdo je tisti, ki je ukradel indijsko rutico, zlati kipec Šive in kdo je tisti, ki je uspel umoriti devet ljudi naenkrat. Medtem, ko Gauch meni, da je umor in krajo razrešil, se oglasi Fandorin in preiskavo zapelje v povsem drugo smer. Njegovo razmišljanje in spretno sklepanje vsekakor ne razočarata.
Boris Akunin je pisatelj gruzijskega rodu. Njegovo pravo ime je Grigorij Čhartišvili. Pravi, da je serijo o Fandorinu zasnoval kot novo obliko ruske književnosti, in z njo zapolnil vrzel tako imenovane srednje književnosti za lahkotno branje. Pa vendar je njegov opus kriminalk napisan vešče, intrigantno, elegantno, dramatično in s polno ironije. Čeprav so detektivke pisane za zabavo, zahtevajo precej izobraženega bralca.
Objavljeno: 21.05.2024 17:55:54
Zadnja sprememba: 21.05.2024 17:55:54
“Bojim se, komisar, da boste še nekaj časa pluli z nami,” je z vsakdanjim tonom rekel Rus.
Prvi trenutek se je Gauchu zazdelo, da je narobe slišal.
“A?”
“Gospod Aono ni čisti nič kriv, tako da boste morali nadaljevati preiskavo.”
Gauche je bil gotovo videti prav neumno: izbuljil je oči in lica mu je zalila rdečica.
Rus ni čakal, da bo Gauche eksplodiral, z resnično neposnemljivo samozavestjo je dejal:
“Gospod k-kapitan, na ladji ste vrhovna oblast vi. Komisar je pred nami pravkar uprizoril imitacijo sodne obravnave, pri čemer je prevzel nase vlogo tožilca in jo odigral izredno prepričljivo. Vendar na civiliziranem sodišču za tožilcem dobi besedo branilec. Če dovolite, bi jaz prevzel to p-poslanstvo.”
(str. 151)