Levijeva tkalnica svile

Zakaj bi nekdo bral knjigo, ki vsebuje kupico idej, citatov, nekakšnih skic ter pasusov, za katere se je celo avtor sam odločil, da jih ne bo nadgrajeval in širil v kakšno od kompleksnejših oblik? Zakaj bi se kdo odločil, da nekaj takšnega izda? A bo to koga, razen morda čez čas kakšnega od literarnih zgodovinarjev, sploh zanimalo? Se bo za takšen projekt našel kakšen založnik? Koliko popularen mora biti nek avtor, da si kaj takšnega lahko privošči? Vsekakor bi se našlo še kakšno podobno vprašanje, pa bi bilo morda vseeno bolje, da se posvetimo odgovorom. Avtor mora biti popularen vsaj toliko, kolikor je v našem (širšem) prostoru popularen in prepoznaven Miljenko Jergović, ki tudi je avtor te nekoliko posebne knjige in mu založnikov ni problem najti, saj le-ti najdejo njega. In ja, delo je zanimivo v takšni obliki, kot se ponuja, saj nam razkriva množico umetelno ubesedenih skic ali rajši slik, ki so samozadostne in bralcu pričarajo vrhunski bralni užitek. Čedalje pogosteje se ljudje izgovarjamo, da nam za branje kvalitetnega leposlovja zmanjkuje časa. Jergovićeva Levijeva tkalnica svile je idealna prav za te, kajti tudi iz 500 besed se da sestaviti prozno mojstrovino. Vsekakor pa to ne pomeni, da je ne bi smeli prebrati tudi tisti, ki si za branje lahko vendarle vzamemo nekoliko več časa.