Levijeva tkalnica svile
Žanr | kratka zgodba |
Narodnost | hrvaška literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2015 |
Založba | Sanje |
Zbirka |
Sanje. Roman |
Ključne besede | Hrvaška književnost |
Žanr | kratka zgodba |
Narodnost | hrvaška literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2015 |
Založba | Sanje |
Zbirka |
Sanje. Roman |
Ključne besede | Hrvaška književnost |
Zakaj bi nekdo bral knjigo, ki vsebuje kupico idej, citatov, nekakšnih skic ter pasusov, za katere se je celo avtor sam odločil, da jih ne bo nadgrajeval in širil v kakšno od kompleksnejših oblik? Zakaj bi se kdo odločil, da nekaj takšnega izda? A bo to koga, razen morda čez čas kakšnega od literarnih zgodovinarjev, sploh zanimalo? Se bo za takšen projekt našel kakšen založnik? Koliko popularen mora biti nek avtor, da si kaj takšnega lahko privošči? Vsekakor bi se našlo še kakšno podobno vprašanje, pa bi bilo morda vseeno bolje, da se posvetimo odgovorom. Avtor mora biti popularen vsaj toliko, kolikor je v našem (širšem) prostoru popularen in prepoznaven Miljenko Jergović, ki tudi je avtor te nekoliko posebne knjige in mu založnikov ni problem najti, saj le-ti najdejo njega. In ja, delo je zanimivo v takšni obliki, kot se ponuja, saj nam razkriva množico umetelno ubesedenih skic ali rajši slik, ki so samozadostne in bralcu pričarajo vrhunski bralni užitek. Čedalje pogosteje se ljudje izgovarjamo, da nam za branje kvalitetnega leposlovja zmanjkuje časa. Jergovićeva Levijeva tkalnica svile je idealna prav za te, kajti tudi iz 500 besed se da sestaviti prozno mojstrovino. Vsekakor pa to ne pomeni, da je ne bi smeli prebrati tudi tisti, ki si za branje lahko vendarle vzamemo nekoliko več časa.
Objavljeno: 25.01.2016 19:07:32
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:29:10
“V veži, pri slepih
Veža stavbe v Ulici Augusta Šenoe vedno diši po kruhu, pravkar vzetem iz peči.
V prvem nadstropju je knjižnica za slepe, moderna, zračna in bela, vsa v steklu. Nekaj tisoč knjig, posnetih in shranjenih na zgoščenkah.
Vsak dan med deveto in peto trkljajo s kovinskimi vršički svojih palic. Oko je zazrto v zvok.
In vsak dan, v vsakem letnem času, kadar sneži enako kot v poletni vročini, dišijo hlebci kruha, pravkar vzeti iz peči, kajti v pritličju stavbe je majhna albanska pekarna.
Tisti, ki gledajo z očmi, se ne bodo zmenili za ta vonj. Ali pa se bodo nanj sčasoma navadili.
Tisti, ki prihajajo po knjige, ga bodo vedno zaznali. Ne bodo se ga navadili. Tudi književnost jim bo, tako kot v metafori iz šolske naloge, dišala po kruhu.”
(str. 192)