Levo krilo – desno krilo, ista ptica

Spomini avstralske Slovenke, lahko bi jih imenovali tudi avtobiografija, so zapisi preproste ženske, učiteljice. Rojena na Dolenjskem le nekaj dni pred začetkom 2. svetovne vojne, je svoja najzgodnejša leta preživljala v napetem in zanjo še povsem nerazumljivem času. Pripoved se začenja v letu 1944, v katero segajo njeni prvi nedolžni spomini. Kot pravi sama, je šele veliko kasneje dojela vso krutost, ki je doletela njeno družino in še leta kasneje tudi njenega moža, zaradi česar sta se morala preseliti v daljno Avstralijo. Čustveno popisuje svoja prva šolska leta v povojni Sloveniji. Zares tragično učinkujejo npr. popisi “pranja možganov”, ko ni vedela, ali naj verjame učiteljici ali staršem, ki so jo vzgajali drugače. Zaznamovanost družine s smrtjo dveh sinov v Kočevskem Rogu je bila takrat le še en dodaten madež, ki ga je hočeš nočeš občutila kot krivdo. Ne da bi se zavedala, jo je dediščina spremljala tudi takrat, ko bi si že morala najti življenjskega sopotnika. A je vztrajala. Moški, za katerega se je odločila, ji je bil nato opora skozi nove težke preizkušnje. Kakšno je bilo njeno kasnejše življenje naj bralec prebira naprej sam. Udarni naslov tega članka je namreč postal avtoričino življenjsko vodilo. Besedilo vsebuje tudi dva dnevnika. Prvi je iz let, ko so se kot družina preselili v Avstralijo, kar je bilo vse prej kot enostavno ali celo samoumevno. Drugi dnevnik pa je iz let, ko se je korak za korakom soočala z moževim odhajanjem. Cilka Žagar ne obsoja, skuša razumeti vsakogar. Kot pravi v naslovu, tako levo kot desno krilo sta krili isti ptice. Pretresljiva izpoved bo prav gotovo pritegnila mlajše bralce, saj v razumljivem in dojemljivem jeziku širi in poglablja dejstva iz šolskih učbenikov, da jih lahko uzremo z drugega zornega kota. Besedilo, ki ga je Cilka Žagar najprej napisala v angleščini in ga nato sama prevedla v slovenščino, dopolnjujejo črno-bele fotografije iz avtoričinega arhiva.