Lincolnova cesta
Žanr | družbeni roman, zgodovinski roman |
Narodnost | literatura ZDA |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2024 |
Založba | Hiša knjig, HKZ |
Prevod |
Anja Bakan |
Ključne besede | Najstniki, Potovanje, Združene države amerike |
Pripoved o prijateljstvu, mladosti, upanju in usodi
Roman Lincolnova cesta se začne v Nebraski, na prostrani preriji, po kateri so posejane redke kmetije. Na eni izmed njih je svojo mladost preživel Emmmet, mladenič, ki se v spremstvu upravnika prevzgojnega doma po odsluženi kazni vrača domov. Ko izve, da so dolgovi, ki so se nakopičili njegovemu pokojnemu očetu tako veliki, da bo banka zaplenila premoženje njegove družine, se skupaj z mlajšim bratom odloči zapustiti domačo zemljo. Toda še pred odhodom se pred vrati propodajoče kmetije pojavita njegova bivša sojetnika in skupaj se podajo na dogodivščino, ki bo spremenila njihova življenja. Željni novih začetkov se štirje mladeniči odpravijo na več tisoč kilometrov dolgo transkontinentalno cesto, ki povezuje vzhodno in zahodno obalo Združenih držav Amerike.
Največja odlika Lincolnove ceste so “živi” književni junaki in njihove raznolike osebnosti. Amor Towles jih je odlično vkomponiral v turbulentno obdobje ameriške zgodovine, ki je sledilo drugi svetovni vojni. Fizično in duhovno potovanje protagonistov je tako beg pred bremeni preteklosti kot iskanje lepše prihodnosti. Polno je pustolovščin skozi katere na poti odraščanja spoznavajo same sebe in sprejemajo odločitve, ki bodo usodno spremenile njihova življenja.
Objavljeno: 06.11.2024 13:42:34
Zadnja sprememba: 06.11.2024 13:46:04
“Po mojem mnenju, profesor, si je treba vse, kar je v tem življenju dragocenega, zaslužiti. Da je prav, da se to zasluži. Kajti kdor dobi kaj dragocenega, ne da bi si to moral zaslužiti, bo to zagotovo zapravil. Mislim, da si je treba spoštovanje zaslužiti. Treba si je zaslužiti zaupanje. Treba si je zaslužiti ljubezen ženske in pa pravico, da sam sebi rečeš moški. In treba si je zaslužiti tudi pravico do upanja. Nekoč sem imel vrelec upanja – vrelec, ki pa si ga nisem zaslužil. In ker nisem vedel, koliko je vreden, sem ga tisti dan, ko sem zapustil ženo in sina, zapravil. Tako sem se v zadnjih osmih letih in pol naučil živeti brez upanja …”
(str. 481)