Lipa

V zgodbo o Argentini v 50. letih prejšnjega stoletja vstopimo z legendo o mogočni lipi, s katere sta prvoosebni pripovedovalec in njegov oče nekoč rezala cvetje za čaj. V pripovedi potujemo z družino pripovedovalca skozi čas Peronove vlade, pa tudi v čas, ko so peronisti izgubili vpliv in so množice malih ljudi, predvsem delavcev nižjega družbenega sloja, ostale brez sanj o lepšem, celo bogatejšem življenju. Tudi protagonistov oče je bil eden od peronistov. Živel je za spremembe, za izboljšanje življenjskih razmer, za napredek. Zaposlen je bil kot mestni električar, ki je skrbel za luči v mestu. Pravzaprav je luči prižigal, vsak dan, tudi ob nedeljah.  Oče je bil nervoznega, hitro vzkipljivega, a molčečega značaja. Mati, nasprotno, je bila še preveč zgovorna, morda zato, da bi zapolnila tišino pri obedu, morda pa tudi zato, da bi s strupenimi opazkami o peronistih možu dokazala, kako se je celo desetletje motil glede političnega prepričanja. Družina je živela v ogromni hiši, nekdanji gostilni. Ena soba, dve postelji, kamin, štedilnik, miza, stoli in omara je bilo vse, s čimer so morali biti zadovoljni. Njihov mikrokozmos je predstavljalo življenje nižjega družbenega sloja. Že srednji razred je bil zanje povsem drug svet, s katerim se je pripovedovalec le redko srečal. Kot takrat, ko je obiskal prijatelja, katerega mati je zbirala pisemske znamke s podobami Evite Peron, prijatelj sam pa je izžareval brezskrbnost, tudi brezbrižnost, značilni za svobodo njegovega sveta. Otroška leta, odraščanje, spomini na očeta in mater se prepletajo s političnimi in družbenimi značilnostmi tistega časa. Lipovega cvetja ni več, osulo se je z očetovimi upi, sanjami. Ostaja pa vonj po lipovem čaju.

César Aira je eden najbolj znanih sodobnih argentinskih pisateljev. Rodil se je leta 1949 v Coronel Pringlesu. V Buenos Airesu se je preživljal kot prevajalec. Prvi roman je izdal leta 1975. Poleg romanov, podpisal se je pod neverjetnih sto, piše tudi eseje. Zanimiv je pisateljev slog pisanja, kjer se realnost meša z domišljijo, nenavadnimi občutji. V romanu preskakuje v času, zgodba včasih dobi neverjeten zalet, pa se potem ustavi, obmiruje za nekaj strani. Vmes spremljamo posamične domislice, za katere morda menimo da, če ne pomislimo dobro, ne sodijo v del pripovedi.  A vendarle zna Airea besedilo povezati z najbolj osupljivo natančnostjo izjemnega pripovednika. Poseben slog bo od bralca_ke morda terjal malce več zbranosti. Nagrada so neslutene razsežnosti pripovedovanja.  Z izjemnim občutkom za svojevrsten pripovedni stil je roman prevedla Marjeta Drobnič.