Lisičja luna
Žanr | fantastični roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Dob, 2021 |
Založba | Miš |
Ilustracije |
Tina Dobrajc |
Ključne besede | Fantastični svetovi, Odnos do narave, Preobrazba, Skupnost, Solidarnost |
"V vsakem od nas je zimzelen gozd. Za vsakega od nas obstaja pleme."
V jesenski noči, ko naravo razsvetljuje polna luna, deklici Zoji preti nesreča, nato pa na mehkih krilih črnega ptiča pristane na jasi sredi čudežnega gozda, kipečega od zelenja in plodov. Tam pod okriljem modre stare žene Ta rogate in štirih varuhov živijo otroci, ki počasi dobivajo živalsko podobo, ta pa se bo dokončno izpopolnila čez dve polni luni, razen če dotlej ne bodo našli poti domov. Njihova preobrazba v svete živali je povezana z vrlinami, kot so pogum, samostojnost, izostreni občutki, nežno srce in tudi ostri zobje, ko je potrebno obraniti svoj lastni jaz in prav. V magičnem medprostoru in njegovih slikovitih kotičkih doživijo vse tisto, kar so prej pogrešali, močno povezanost, samozaupanje, občutek sprejetosti in brezmejno svobodo navkljub navidezni ujetosti. Preživljajo čas ob brezskrbni igri in tudi v samoti, ko se ozrejo vase, hkrati pa je med njimi prisotno zavedanje, da so samo v začasnem varnem zavetju, ki ga bodo morali kmalu zapustiti. Izjemna fantastična pripoved v sebi skriva teme, kot so solidarnost, prijateljstvo, odraščanje, žalovanje in tudi minljivost, v njenem jedru pa je simbolični kraj, mirno pribežališče, od koder odhajamo močnejši in potolaženi z blagodejno bližino. Lisičja luna Maše Ogrizek, oplemenitena z ilustracijami Tine Dobrajc, še dolgo po prebranem odmeva v nas in vodi k premišljevanju o tem, kje se skriva naš večno zimzeleni gozd.
Objavljeno: 26.09.2022 07:23:09
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:50:41
»Odločitev, da bodo skupaj pobegnili, je hkrati za zavedanjem, da je do predvidenega odhoda še polnih dvanajst dni, izdolbla žepek brezskrbnosti. Zoja je cele ure ležala v travi in opazovala ples listov s poletno sapico. Čudila se je, da tega ni počela nikoli prej. Odkar sta z mamo živeli v hiši na robu gozda, so jo mogočna drevesa prej strašila kot privlačila. Pa tudi jezna je bila nanje. Gozd je krivila – četudi se je zavedala, da je to otročje – da nima več družbe vrstnikov. V taboru se je njen odpor sam od sebe razgradil. Drevesa so postala njeni prijatelji – takšni, ob katerih se počutiš prijetno, tudi kadar molčiš.« (str. 20)
Citati
(0)Kritike
(0)- večernica (2022)