Ljubeči moški : roman
Žanr | biografski roman |
Narodnost | nemška literatura |
Kraj in leto izida | Celje, 2010 |
Založba | Celjska Mohorjeva družba |
Prevod |
Slavo Šerc |
Ključne besede | Goethe, Ljubezenska razmerja, Marienbad |
"Medlim, vse v meni tli, vse je izžgano. Le kdor sam hrepeni, ve, kaj je z mano." (str. 68).
Martin Walser, eden najpomembnejših nemških pisateljev preteklega stoletja, pisatelj notranjih občutij, je v duhu Goethejevega pripovedništva in časa napisal subtilno ljubezensko zgodbo o srečevanjih, hrepenenjih in nenavadnem prijateljstvu dvainsedemdesetletnega Goetheja z devetnajstletno plemkinjo Ulrike von Levetzow . Ostareli Goethe se je v resnici leta 1823 strastno zaljubil v Ulrike, verjetno je bila to njegova zadnja velika ljubezen. Kraj srečevanj je bil takratni Marienbad in v tem času je nastala tudi pesnitev (Marienbadska) Elegija (iz trilogije Strasti). Mlada grofica, ki je bila Goetheju iskreno naklonjena, ljubezen mu je celo vračala, je sicer zavrnila njegovo snubitev, a se za časa njegovega življenja ni poročila. Intenzivna ljubezenska zgodba je prežeta s prefinjenim opisovanjem avtentičnih čustev, kar lahko pripišemo dejstvu, da je tudi sam Walser v starosti doživel podobno izkušnjo. Glede zgodovinskih dejstev pa si je avtor vzel precej svobode, na primer Gothejeva pisma, ki jih v romanu Ulrike dobrih sedemdeset let pozneje da sežgati, pepel pa naj bi ji položili v kapsuli v krsto, so (na srečo) izmišljena.
Objavljeno: 13.12.2021 19:34:05
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:47:58
Torej je zdaj rekel odločno: štiriinsedemdeset let imam.
Ona ostro: Spet pretiravate, ekscelenca, triinsedemdeset.
Ne, je dejal, vsakega 1. januarja sem star toliko, kolikor bom potem 28. avgusta.
In Ulrike: zame pač triinsedemdeset. Če verjamete ali ne , triinsedemdeset je čudovita številka. tudi številke so lepe in manj lepe. Triinsedemdeset je za poljubit lepa številka . In svoje roke je položila na njegova ramena, usta do dotika in še nekoliko dlje približala njegovim ustom. Tako je pustila svoja usta. Svoje roke je položil na njena ramena, jih nekoliko povlekel k sebi, vendar zares le nekoliko. Tako sta stala nekaj nemerljivega časa.
Pridi ekscelenca, je rekla. (str. 93)