Ljubezen na zadnji pogled

Vedrana Rudan je slovenskemu občinstvu znana po gledališki predstavi, monokomediji “Kurba”. Z idejo o ženski, ki je v moških in siceršnjih očeh kurba v vsakem primeru, karkoli že bo naredila, (tudi ko umre, je zgolj mrtva kurba), se Vedrana poigrava tudi v tem romanu. Tilda izhaja iz disfunkcionalne družine, večkrat je pretepena, oče jo za kurbo ozmerja že ko je stara deset let, pri mami ne dobiva zaščite. Se pa očetu upre. Ko odraste, mu razbije glavo in odide od doma. Takrat zaživi svojo svobodo, zaposli se kot učiteljica in ujame poželjivega moškega – sodnika, ki je v prostem času tudi strasten lovec. Na lov jo tudi redno vzame s sabo. Igro lovca in plena se gresta sčasoma med sabo. Tilda je mnogokrat pretepena, večkrat pa se možu tudi upira: najde si ljubimca, se zaposli na lokalnem radiu, “gobca nazaj”. Naj bi v eni teh epizod “lovca in plena”, partnerja tudi ubila. Vsaj tako se zdi, saj je lovka medtem postala tudi sama in zgodbo ves čas pripoveduje na nekakšnem nebeškem oblaku. Med zibanjem na njem pripoveduje zgodbo svojega življenja, da bi jo nebeška gospoda, ki so seveda, zopet moški, mogoče le razumela. Med literaturo, ki ponuja pobeg v idealni, pravljični svet in literaturo, ki brutalno iskreno pripoveduje o še brutalnejših pojavnih oblikah našega sobivanja, mogoče raje izberete slednjo.