Ljubezen v nevihti in moški s tatujem na srcu: resnična zgodba

»Valovi življenja so se umirili, prišlo je poletje. Čas počitnic in najine obletnice. Enaindvajset let. Moj moški je v jesenskih dneh preteklega leta želel preteči maraton, 42 kilometrov, simbolno za svoj dvainštirideseti rojstni dan. Ni mu uspelo, teža preteklosti se je poigrala s sedanjostjo in takrat se je spopadel z okovi depresije, alkohola in življenjske nemoči. Sedaj pa sva razprla jadra, ujela sva veter in jadra nastavila v pravo smer. Torej enaindvajset let lahko proslaviva na prav poseben način. / 21 let – 21 km! / Do tistega trenutka nisem pretekla več kot 10 kilometrov naenkrat. To sem počela nekje trikrat tedensko. A vseeno sva se odločila, da premagava ta izziv. Verjetno ne bi bilo to nič posebnega, če se na pot ne bi podala, ko je bila temperatura ozračja že blizu 30 stopinj celzija. Ja, bil je prav lep, vroč poletni dan. / Malo po senci, veliko po soncu sva premagovala kilometre. Grizla sva, kot sva grizla najino skupno pot, da sva danes tukaj. Vročino sva si lajšala s spomini na preteklost. Ko sva tekla, sem občasno že popolnoma obupala, da bom zmogla. Zanimivo, da sem imela največ izzivov ravno ob pretečenih kilometrih, ki so se simbolno ujemali z najbolj težavnimi leti najine zveze. Naključje? V naključja ne verjamem. Vse v življenju se nam zgodi z namenom. In tako sem v vsakem pretečenem kilometru našla povezavo s svojim življenjem. / Pri sedmem kilometru sem imela občutek, da ne zmorem več, slabo mi je bilo … Sedem let, ko je najino zvezo doletela prva preizkušnja, spontani splav. / Osmi kilometer sem pretekla z lahkoto, to je leto, ko sem k sebi privila največji zaklad svojega življenja. Svojo malo deklico, ki mi je karakterno tako podobna, da se včasih šaliva, da sva bili v prejšnjih življenjih zagotovo dvojčici. Včasih je prav zastrašujoče, kako druga drugi bereva misli, še preden jih izgovoriva na glas. Hči, mala deklica, ki odrašča, da postane mamina najboljša prijateljica. Pozorna punca, ki se še mora naučiti sebe dati na prvo mesto. In to zavedanje ji želim predati. Naj sreče ne išče zunaj sebe. Sebe postaviti na prvo mesto ni egoistično. Zgolj tisti, ki ljubi sebe, lahko ljubezen širi in razdaja. / Deseti kilometer mi ni predstavljal prav nobenih težav. Ozračje se je segrelo že preko 35 stopinj, energije sem imela, kot da bi šele začela teči. Deset je simbolika z rojstvom sina. Sin je v moje življenje prinesel prav posebno energijo. Razigranost, smeh, nenehno gibanje. Energijo v vsej svoji veličini. In prav takšen je tudi danes. Kot da že v svojem najstništvu izžareva karizmo, tako v razredu kot na treningih. Pravi voditelj. In tudi v naši družini je prav posebna luč, ki s svojo energijo preganja temo. Moj moški pa je pri pretečenih desetih kilometrih izgubil vso energijo, ni zmogel več. Hotel je odnehati. Spodbujal me je: »Pojdi dalje, teci, se dobiva doma.« »Ne!« sem bila trdno prepričana. »V tem sva skupaj. Bova pa hodila.« / Upočasnila sva tempo in v tišini prehodila par kilometrov. Vsak nadaljnji je bil težji, kot so bila težka leta najine zveze.« (str. 80-82)