Ljubimčeve klopotače in druge ženske grozljivke

Nenavaden naslov te zbirke kratkih zgodb nam nudi natanko to, kar obljublja: groteskne, nenavadne in čudaško grozljive pripovedi, v katerih so glavne junakinje ženske. Te so večinoma pasivne in se še takrat, ko storijo kaj aktivnega, recimo umorijo moža, zalezujejo znanega violinista ali pojedo članice Društva bork za zaščito živali, zdijo le kot marionete, ki jih ženejo principi nezavednega. Večinoma gre za mlajše ženske ali ženske na pragu srednjih let, nezadovoljne s svojim življenjem in videzom, ki so zlahka žrtve različnih, pretežno brezveznih moških, ki jih pogosto izkoriščajo, one pa so se jim nezmožne upreti in so zlahka manipulirane. Čeprav nezmožne, da bi se aktivno in zavestno uprle, niso nujno samo žrtve, saj marsikateri umori niso nič tujega. Tako v zgodbi Pralni stroj beremo zgodbo o tegobah gospodinje, ki se ji na nedeljo pokvari pralni stroj in ima silne težave dobiti serviserja, medtem ko jo mož vara in pušča samo s problemi, hčerkam pa ni mar zanjo. Naposled dobi nekega čudaka, zdi se nam, da beremo zgodbo o serijskem morilcu, ki žrtve zvabi na sumljivo podstrešje in njihova trupla skrije v omaro. Sledi preobrat: tako urgentno je bilo popraviti stroj, ker je ubila svojega moža in ima kup cunj, prepojenih s krvjo. Večina zgodb, ki so res kratke, le nekaj strani, se zaključi s podobnim nepričakovanim preobratom.

Pogosto so v zgodbe vpleteni elementi fantastike in občasno se sanjski svet prepleta z resničnostjo in ju ni mogoče ločiti, saj ju tudi junakinje ne ločijo (npr. Gobavci, Na poti k ognju). Prisotna je tudi kritika družbe, ki pa ni nikoli zares direktna oz. se pripovedovalec do ničesar ne opredeljuje. Tako v revni vasi, kjer ljudje stradajo, pričakujejo rešilne kamione s hrano, dobijo pa koncert za reveže (Rešilni kamioni), umsko omejena metalka krogle je po smrti očeta, ki se je okoriščal z njenimi izjemnimi športnimi uspehi, popolnoma prepuščena sama sebi (Metalka krogle) ipd.
Ni naključje, da sta na naslovnici v knjižni zbirki Moderni klasiki marioneti, saj so liki v zgodbah še najbolj podobni lesenim lutkam – zdi se, da nimajo nobene lastne volje oz. so jo nezmožni ozavestiti, bralec pa spremlja čudaško predstavo teh žalostnih eksistenc, ki jih iracionalne sile ženejo v destrukcijo in avtodestrukcijo. Osebe ne vzbujajo v bralcu nobene simpatije, nemogoče se je identificirati s temi odtujenimi liki, tako z ženskimi kot moškimi, slog pa je hladen in brezoseben.

Zakaj je torej pri vsej brezosebnosti ta zbirka kratkih zgodb vredna branja? Zato, ker so zgodbe kljub distanciranemu hladu duhovite, preigravajo klišeje in bralčeva pričakovanja ter so pravzaprav zabavno branje. Posebnih uvidov v življenje tu ne bomo našli, bodo pa ob branju uživali ljubitelji grotesknih in bizarnih zgodb.