Ljubimje : zbirka doslej odmomljanih pesmi

Patricija Dodič, naša knjižničarska kolegica iz Kosovelove knjižnice v Sežani, je pesnica in likovna ustvarjalka (likovno opremlja pesniške zbirke), mentorica tečajev italijanščine in slovenščine, avtorica spremnih besed pesniškim zbirkam, organizatorka in moderatorka kulturnih prireditev, krožkov kreativnega pisanja in še kaj bi se našlo v njenem ustvarjanja polnem življenju. Prejela je regijski pesniški nagradi, na Mladi Urški in na Veronikinih dnevih v Novem mestu. Njeno jezikoslovno izobrazbo, še več, njen občutek za jezik in njegove izpeljanke in včasih zagonetno skladnjo, ki prisili bralca, da se ob pesmi ustavi, je čutiti tudi v tej njeni najnovejši knjigi poezije. Veliko o tem in o pesničinem tehno-poetskem postopku je razvidno iz odlične spremne besede Tomaža Mahkovica na koncu knjige z naslovom Ljubimje kot fraktal ali dežela ljubezni. Ljubimje se razlikuje od prejšnjih treh zbirk (Pet minut blaznosti, Črno obrobljene oči, Wada). Pesmi so krajše, sporočilnost, neredko iz krajših in bolj zabrisanih metafor, je stkana z nežnejšim pesniškim pristopom. V zbirki nas očarajo ljubezen, milina, védenje in širina objema njene duše. »Poslušaš jo z zaprtimi očmi. / Mahlerjeva osma simfonija. … / Ko čas diši po Kaliopi in Orfeju. … / Do kdaj traja taljenje srca?« (Brez vogalov).
Njene pesmi si drznejo povedati vse. Na samosvoj, nesprenevedavi način bralca prepeljejo skozi pesem kot čez deročo reko, vse do konca, ko se zave in razume. Za pesnico ni ničesar, kar bi ne bilo vredno pesmi: »V soboto … / V soboto porišeš mizo rožami, rožičevcem in še čim. / Z verzom Raymonda Carverja. S curljavo svetlobo. / S plitvinami in norim spominom na nagniti paradiž.« (Sobota, ko se dlani izkapljajo). Dvakrat sem prebrala pesem in obakrat sem prebrala paradiž(nik). Takšni smo bralci – in takšna je pesem, nikogaršnja in svoja. Takšna je tudi pesnica te zbirke. Takšna je ta čudovita beseda-naslov, ki asociira na ljubezen, ljubimca, na pokrajino ljubezni.