Ljubljana skoz’ moja očala = Ljubljana skaus aukole moje

Dušan Mukič, rojen v Sombotelu na Madžarskem, je danes že uveljavljen novinar v tamkajšnjem slovenskem tisku. Njegova starša izhajata iz Porabja, pokrajine ob madžarsko slovenski meji, kjer pa sam ni nikoli bival. Prav zato se njegova pripoved o soočanju s Slovenijo pričenja z materinim naukom, da ni porabski Slovenec, temveč Slovenec na Madžarskem. Niz zgodb oz. spominov v pričujoči knjigi se nanaša na njegovo sedemletno bivanje v Ljubljani, kjer je študiral. Od prvih zamisli in dvomov, ali bi šel študirat tja, kjer sta svojo izobrazbo že pridobila njegova starša, do končne odločitve za študij v Sloveniji. Ker so doma govorili le knjižno slovensko, z jezikom pač ni imel težav. Poglavje so naslovljena z motivi slovenskih in porabskih ljudskih pesmi ter podnaslovljena z besednimi zvezami, ki orišejo vsebino določenega spomina na ta ali oni okrušek študentskega življenja. Od spoznavanja svojih kolegov, Slovencev iz različnih pokrajin, Madžarov, Makedoncev in drugih, do bivanja v študentskem naselju, študentskega življenja in študija. Ugotavlja, da mu je slovenščina blizu, Slovenija pa niti ne toliko, sprašuje se, ali mu bo študij jezika in zgodovine zagotovil službo, spusti se še v tretji študij, informatiko, nazadnje pa mu Ljubljana in okolica, s katero se sooča, odpreta oči. Njegovo mesto je vendarle na Madžarskem, med rojaki Slovenci. Pripoved je izšla kot 25. knjiga zbirke Med Rabo in Muro, ki je namenjena zlasti Slovencem, živečim v Porabju. Zaradi njihove specifične govorice je vsakoletni knjižni dar izdan dvojezično, tudi v njihovem jeziku. Letošnji prevod je opravil kar avtor sam in s tem potrdil osnovno misel lastnih spominov. Obsežno spremno besedo pa je prispeval literarni zgodovinar Franci Just.