Ljubljanske ulice : (naselitve 1989 – 2009)

V knjigi »Ljubljanske ulice« pisatelj popiše svoja bivališča v glavnem mestu po vrsti, tako kot se je iz ene ulice v drugo tudi preseljeval. Gre za pravo zbirko stanovanj, nomadsko življenje. Ulice, kjer je živel, mu služijo kot naslovi za poglavja, v njih pa po vrsti pravzaprav zaokroži svojo življenjsko zgodbo, bolje rečeno refleksije na svoje življenje, pogostokrat z globokimi uvidi v svoje takratno stanje ali stanje družine in družbe, pri čemer mu je vodilo, kot tudi pojasni, resnica in zgolj resnica. Rad se za kaj in komu tudi opraviči, to smatra za zrelo dejanje in knjiga je pravzaprav en sam traktat o dozorevanju in zrelosti. Tega v slovenski prozi ne srečaš vsak dan, saj vemo, junaki množično ostajajo v »kloaki medsebojnih odnosov« in le stežka najdejo kak izhod. A Hudolin izstopi. Opisuje svoje, z zapletenim otroštvom, zaznamovano življenje in pot upora, ki je vodila od bohemskega, nestanovitnega vsakdana, bolezni, menjavanja žensk in stanovanj do treznosti, prave ljubezni in doma. Že dolgo, še posebej z moške strani, niso bila tako lepo opisana čustva do svojega otroka, sina, pa stanje duha, ki ne pozna opravljivosti, zamer, pehanja… Skratka, tu so zdaj, po letih razburljivega življenja in iskanja, lepše manire in nekakšno razumevanje, odprtost do spoznavanja, empatija, milina do sebe in soljudi. Kar nekaj eseističnih in filozofskih nastavkov… Ne manjka daljših odlomkov na temo književnosti in knjig, njegove prve in večne ljubezni, književnost mu je dajala smisel in rešitev, na tem polju se druži, uči in zori ter se tudi dejansko upre vsemu “instant”, pa naj dodam, da zagotovo tudi smrtnosti.