Lost in translation : življenje v drugem jeziku

Pred nami je avtobiografski roman ameriške pisateljice poljskega rodu, ki z bogastvom jezika in neštetimi podtoni, s katerimi oblikuje stavke, predstavlja delo izredne literarne vrednosti, z velikim občutkom za psihološko in kulturološko analizo pa pravo študijo izseljenstva, izkoreninjenosti in sposobnosti asimilacije, kar so glavne teme, s katerimi se roman ukvarja.

Avtorica je bila rojena na Poljskem leta 1945 tik po koncu vojne, ki sta jo starša kot skrivajoča se Žida čudežno preživela po raznih bunkerjih. Približno tretjina knjige je namenjena prikazu otroštva in zgodnjih najstniških let, obdobju, ki je bilo kljub težkim povojnim razmeram, menjavi režima ter ponovno stopnjujočem se antisemitizmu razmeroma srečno, verjetno po zaslugi staršev, ki sta, po vsem kar sta preživela med vojno in v holokavstu tudi izgubila celotno družino, znala Evi in njeni mlajši sestri nuditi varno družinsko okolje, ki je kljub pretežni veliki skromnosti vključevalo tudi drobna razkošja, od občasnega obiska restavracije, redne izposoje knjig v knjižnici do učenja klavirja. Veliko vrednost tega obdobja predstavljajo tudi socialni stiki, ki jih je družina gojila z drugimi, deklici sta odraščali v komunikacijsko zelo spodbudnem okolju, dneve preživljali na prostem v neštetih igrah z drugimi otroki, doma pa v poslušanju pogovorov odraslih, saj so se obiskovanja kar vrstila. Zaradi zaostrovanja družbenopolitičnih razmer, ki ga je zaznamoval tudi vedno večji pritisk na židovsko prebivalstvo, je nuja izselitve postajala vedno večja, spodbujala pa jo je tudi oblast, saj so bili Židje praktično edini del populacije, ki se je lahko preselil na legalni način, pa še to le v Izrael. Evini starši se odločijo drugače, izberejo Kanado, kar jih po nekaj težavah celo uspe. A za otroka se konča obdobje neskrbnosti.