Lov za templjarskim zakladom

Že od mladih nog nas rade obsedajo skrivnosti, nerazložljivi pojavi, teorije zarote, zgodbe o skritih zakladih, izginulih ljudeh in podobno. Človek je po naravi pač radovedno bitje, prepričano, da je na svetu nekaj, kar mora odkriti, zato je tudi otroška želja po detektorju kovin, s katerim bomo odkrili vsaj kak ključ do robustne starinske skrinje, če že ne kar pravega zaklada, čisto razumljiva. Prav to željo ima tudi Marko, protagonist pustolovskega mladinskega romana Lov za templjarskim zakladom, pod katerega se podpisuje Milan Petek-Levokov in je bil nominiran za nagrado modra ptica 2016. Marko je namreč nesrečen, ker letos z družino ne bodo šli na morje, ampak bodo ostali v domačem Marofu. Tik pred lanskim odhodom domov so namreč s prijatelji odkrili zemljevid do zaklada, on pa bo zdaj vse to razburjenje in raziskovanje zamudil. Poleg tega bosta poletje pri njih preživeli mamina prijateljica in njena hčerka Nika, in prav nič ga ne navdušuje, da bo moral najlepši čas zapraviti z mlajšim bratom in nadležno punco.

Vseeno pa se izkaže, da so včasih najbolj presenetljive stvari ravno tiste, ki nam tičijo pred nosom. Nika kot nekdo, ki ne pozna zgodovine mesteca, namreč v Marku ponovno vzbudi zanimanje za legendo o templjarskem zakladu, ki naj bi se nahajal prav v teh krajih. Skupaj začnejo raziskovati in pri tem dvigati kar nekaj prahu, kar jih spravlja v vedno večjo nevarnost. Levokov v izmišljen kraj prefinjeno vpelje resnične zgodovinske podatke o templjarjih: »V očetovih knjigah je pisalo tako o križarjih kot o templjarjih. Templjarji so bili na začetku štirinajstega stoletja prepovedani, njihov rod razpuščen, premoženje so jim zaplenili. […] Ko se je to zgodilo, so morali templjarji zapustiti te kraje.« Ker je kraj izmišljen, čeprav precej spominja na mnoge slovenske kraje (grad na hribu, veliko kolesarskih poti, majhen center), občutek ob opisovanju legend in krajev ni niti malo didaktičen, ampak se ustvari občutek pristnosti – sploh s podrobnostmi, ki jih vidimo skozi oči domačina Marka. In seveda skozi prikupne posebnosti, kot so kremne rezine v slaščičarni Pri treh jagodah. K avtentičnosti pripomore tudi zemljevid, ki je delo ilustratorja knjige Igorja Šinkovca in nas čaka na notranji strani platnic. Prava pustolovska knjiga pač ne sme ostati brez takega ali drugačnega zemljevida! Tudi sicer so ilustracije zadetek v polno. Vsako poglavje uvaja manjša ilustracija z motivom, ki bo v poglavju prevladoval (vrana, kolo, vodnjak, lopate, pištola …), vmes pa se izmenjujejo manjše ilustracije posameznih motivov in večje ilustracije, ki prikazujejo posamezen prizor (obedovanje družine pri mizi, vožnja s kolesom …). S tem se dogajanje nenehno nevsiljivo dopolnjuje.

Liki so napisani prepričljivo, glede na njihovo razmišljanje in obnašanje ni dvoma o njihovi starosti. Najmlajši v družbi, šestletni Markov brat Blaž, nima veliko potrpljenja, včasih se mu zdi kakšna stvar pač nevredna truda, saj bi se veliko raje igral. Dvanajstletni Marko je že bolj odrasel, veliko bere in se zanima za svet okrog sebe, a ima včasih še vedno čisto otroške ihtave odzive. Tudi dvanajstletna Nika pa je navdušena fotografinja, pa tudi najbolj odgovorna in empatična, ker jo je doletela smrt očeta, zaradi česar je hitreje odrasla in zato deluje starejša od Marka. Posebnost nadobudne skupine pa je udomačena vrana Pika, ki jo je Nika rešila, ko je bila še mladič, in jih zvesto spremlja na pustolovščinah. Tista glavna zabavna značilnost skupine pa je, da prav ničesar v zvezi z iskanjem zaklada ne povedo staršem, kar daje knjigi občutek prave žmohtne pustolovske zgodbe iz 80. let. Veliko je tudi stranskih likov, ki dobivajo ali izgubljajo na pomembnosti glede na razvoj zgodbe.

Ker se liki po pokrajini vozijo predvsem s kolesi, se pred nami izriše prava panorama tega mesteca z značajem, ker pa domačina na poti spremlja tujka, se zgodi preskok, saj Marko svoj kraj kar naenkrat vidi skozi oči nekoga drugega, nekoga, ki mu vse podobe še niso samoumevne, ki še vedno opazi malenkosti in se nad njimi navdušuje: »Marko je kimal in se čudil. Velikokrat se je že vozil med temi polji, videl je še več polj z makom, a ga vse to ni zanimalo.« Čudenje pa se počasi spremeni v sprejemanje, saj se mu oči odprejo: »Nekaj veličastnega je bilo čutiti v tem prostoru, nekaj vzvišenega. […] Mlin je imel svojo zgodovino, kdo ve koliko ljudi je prihajalo sem od kdo ve kod.« In čeprav se najprej gledajo bolj postrani, se druščina skozi dogodivščine nerazdružljivo poveže, prijateljska vez med njimi se splete, utrdi in vse kaže na to, da se bo tudi obdržala.

Če se zdijo na prvi pogled kremne rezine, vrana in še kaj bolj kot ne naključni elementi, se kasneje izkaže, da temu ni tako. Levokov vsako zastavljeno stvar izkoristi in jo uporabi za zapletanje in razpletanje zgodbe. Tudi sama templjarska skrivnost je dovolj zanimiva, da pritegne pozornost, vseeno pa ne preveč zapletena, zato liki ne izgubljajo fokusa, ampak skrivnost razrešujejo tako kot je treba, po korakih. Pozitivno preseneti tudi to, da ima njihov proces vzpone in padce, da so torej dnevi, ko ne počnejo ničesar, ker ne vedo, kako naprej. Avtor nikoli ne prestopi v karikiranje ali v preveč filmske rešitve. Čeprav kakšna uganka več ne bi škodila, sploh pri samem sklepnem dejanju, se na koncu izkaže, da so še možnosti za naprej, morda pa se napoveduje kar nova mladinska serija – to bi šele bil pravi zaklad.