Lovilci sanj
Žanr | kratka zgodba |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2019 |
Založba | Mladinska knjiga |
Zbirka |
Prvenci |
Ključne besede | Brezposelnost, Depresija (medicina), Incest, Ljubezen, Ljubezenski trikotnik, Medosebni odnosi, Varanje |
Čudilo me je, koliko se v meni dogaja.
Alenka Koželj v šestih kratkih zgodbah ujame protagoniste v svoje pero v trenutku, ko se jim življenje postavi na glavo. Življenjski preobrat je seme, iz katerega zrastejo zgodbe, točka, na kateri se literarne osebe zazrejo globoko vase. To, kar pri tem doživljajo, avtorica slikovito razgrne pred bralca – zlahka se vživimo v mladega lektorja, ki se po razočaranju nad nedonosnostjo svojega poklica in prekinitvi partnerskega razmerja vrne k staršem, mlad par intelektualke in pesnika v krizi, moža, čigar žena je izginila, mlado dekle v boju z depresijo, ljubimca, ki razmišlja o svojem prešuštnem razmerju, žensko, ki preboleva travmo incesta … Zgodbe niso otipljivo žive samo zaradi sodobnih življenjskih razmer, ki pogosto prosevajo skozi besedilo, pač pa tudi zaradi dinamičnega pripovedovanja. V zbirki se prepletajo različne pripovedne tehnike: prvoosebna pripoved, dialogi, dnevniški zapiski, tretjeosebni vsevedni pripovedovalec … dogodki si sledijo zdaj linearno kronološko, zdaj po miselnih preskokih protagonistov. Osrednji liki zgodb so prikazani zelo živo, v odnosu do različnih literarnih oseb, večplastno. Večkrat zgodbe temeljijo na protagonistu in antagonistu, ki sta močno povezana, z razvojem zgodbe avtorica preseneti bralca z nenadnim preobratom. Biser zase je zadnja zgodba, ki ji dodatno razgibanost dajeta dve grafično različni pisavi in v kateri se zgodba razkriva skozi izpoved protagonista fiktivnemu poslušalcu, ki ga pripovedovalec nagovarja s »stari«. Občutek, ki ga pri branju dobimo, je pogosto točno ta – da so literarni liki naši stari znanci, ki se nam izpovedujejo. Skupni imenovalec vseh zgodb je tudi sočen in bogat jezik, poln zanimivih primerjav (pogovori tečejo mimo kot vagoni vlaka, biti ločen od sveta kot pajčevina pod posteljo, nadzirati sebe kot cirkuški dreser zveri …). Sveža in živa knjiga, ki preko spretnega in poglobljenega avtoričinega ubesedovanja ustvarja ljudi iz mesa in krvi, je s široko pahljačo tem (sodobni mladi intelektualci, smrt, varanje, erotika, incest, ustvarjalna kriza, samomorilnost, ljubezen …) vabljiva za širok krog bralcev in nedvomno za jezikovne in literarne sladokusce.
Objavljeno: 04.07.2019 08:14:19
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:39:25
Rad sem strmel v svoje napake: v zatipkane črke, v bel omet, ki ga je za seboj puščal korektor, rad sem ostajal soočen s svojimi slabostmi, veliko mi je bilo do prevpraševanja lastne (ne)zmotljivosti, lastne človeškosti. Krista je bila v tem pogledu docela drugačna. Bistvo napak je, da jih razumeš in prikriješ pred drugimi, je vselej govorila. Drugi ti ne morejo prinesti nič, razen ponižanja in slabe vesti. Sami čutijo le slast lastnega hlastnega odpuščanja, le pohotno se valjajo v priznanju človeške bede. Pravim napakam mora človek vselej pustiti, da korenine poženejo v njegovem srcu – ne sme jim odščipniti vej, da bi jih delil s tujci, ki nikoli ne bodo poznali njihovega debla, zemlje, v katero je zasajeno, žuželk, ki ga najedajo pod lubjem. Tako je govorila. (str. 105)