Luč
Žanr | družbenokritični roman |
Narodnost | slovaška literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2009 |
Založba | Društvo slovenskih pisateljev |
Zbirka |
Sto slovanskih romanov |
Prevod |
Zuzanna Govednik Kraskova |
Ključne besede | Človek, Družba, Družbene norme, Družbeni odnosi, Identiteta, Komunizem |
»Nič ne razumemo in ničesar ne poznamo; oni nas učijo imenovati vse, kar nas obdaja ...« (str. 163)
Slovaški roman opisuje družbeno-politično in literarno situacijo druge polovice 20. stoletja na takratnem Češkoslovaškem. Sestavljen je iz prologa, petnajstih poglavij in treh razodetij, kjer bralca spremljajo neobičajne, presenetljive in nepričakovane usode glavnega junaka, učitelja Jana, njegovo nezadovoljstvo z življenjem in prizadevanje, da bi ponovno našel svojo izgubljeno identiteto. Ko v njem nenadoma zasveti luč, Jan spozna, da mora oditi. Odloči se, da ne bo več ujetnik vsakdanjega življenja in navad, zato poskuša najti svoj notranji mir v naravi. Za sabo pusti dva sinova, ženo Kati in službo ter odide v gozd, kjer poskuša živeti na osnovi svojih osnovnih zmožnosti, torej brez kakršnekoli urbane pomoči. Janovo namero kaj kmalu preobrneta moška, ki se nekega jutra pojavita v gozdu in ga v prisilnem jopiču odpeljeta v umobolnico. Roman, ki je delo slovaškega avtorja Dušana Kužla, se ukvarja z družbeno problematiko, njenimi normami, vprašanjem človekovega obstoja in avtentičnosti ter raziskovanjem meja individualne svobode v času normalizacije. Tako ga lahko beremo tudi kot kritiko nesvobodnega sistema, ki je takratni družbi narekoval svoje nazore in vrednote. Zaradi avtorjevega nestrinjanja z normalizacijo je roman v knjižni obliki izšel šest let po njegovi smrti. Prejel je nagrado Zveze slovaških pisateljev.
Objavljeno: 31.03.2020 12:06:33
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:41:06
»Zavil je s steze in si nekaj časa klestil pot skozi grmičje, dokler ni prispel na majhno jaso. Dvignil je pogled h krošnjam dreves, nato pa sedel v gosto mehko travo.
Vesel je bil, da se je tako odločil, a hkrati ga je streslo od strahu in negotovosti. Tako je torej tukaj, je pomislil. Pa bo znal s tem pravilno ravnati?
Kakorkoli že, pot nazaj ni mogoča. Ali pa. Ne, ni. Morda navidez. Vrniti se in se delati, kot da se ni nič zgodilo. Izmisliti si nek izgovor … Kljub temu, da ni prepričan, ali bo gozdu sploh kos.
Stresel se je od večernega mrazu. Vstal je in se pripravil na prenočevanje.«
(str. 8)