| Žanr | družbeni roman, družinski roman (tudi rodbinski) |
| Narodnost | irska literatura |
| Kraj in leto izida | Maribor, 2015 |
| Založba | Litera |
| Zbirka |
Babilon |
| Prevod |
Robert Simonišek |
| Ključne besede | Krivda, Osamljenost |
Lucy Gault je žrtev naključnih dogodkov, ki ji izpišejo osamljenost na njeni življenjski poti. Zgodba je izvorno postavljena v čas irske vojne za neodvisnost, ko se je mnogo protestantskih lastnikov zemljišč znašlo v napetostih med IRA in britansko vojsko. Lucyin oče Everart Gault, časnik angleške vojske, v nočnem incidentu, ko poskušajo trije mladi irski fantje zažgati njihovo hišo, enega od njih obstreli. Ko poskuša zgladiti napetosti, njegovo opravičilo ni sprejeto, zato se je z družino primoran odseliti, s čimer pa se njegova hči Lucy nikakor ne more sprijazniti in pobegne od doma. Znaki njenega izginotja kažejo, kot bi se utopila v morju, zato starši po neuspelem iskanju svoje hčere, prepričani v njeno smrt, skrušeni zapustijo Irsko. Oskrbniki, ki so ostali na posestvu, Lucy vendarle naključno najdejo in jo prevzamejo v skrb, Lucy, obremenjena z veliko krivdo zaradi svojega ravnanja, pa se za vse življenje zapre pred ostalim svetom, prežeta s tihim upanjem po vrnitvi staršev in v obvladanem hrepenenju po ljubezni. Srž romana je krivda, ki jo junaki različno doživljajo, Lucy si zaradi občutka krivde celo prepoveduje ljubiti, izbris krivde pa je v medčloveških odnosih možen le prek odpuščanja. V tem leži tudi osnovno sporočilo romana, ki ga je avtor izpisal z izjemno subtilnim slogom pisanja.
Objavljeno: 04.01.2016 07:58:44
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:28:57
Tragedija, ki jo je povzročila deklica sama, in tisto, kar je nastalo iz njenega življenja, je postalo predmet pogovorov, tujcem pa je predstavljalo snov za pripovedko. Obiskovalci plaž te tihe obale so poslušali in bili osupli. Trgovski potniki, ki so naročila za svoje blago prejemali ob pultih prodajaln, so pripovedovali zgodbo v oddaljenih mestih. Poročila o tem, kaj se je pravzaprav zgodilo, so oživljala pogovore za točilnimi pulti, kvartaškimi omizji in ob čaju.
Kot se pogosto zgodi s tako potujočimi pripovedkami, so pretiravanja vnašala zanimivosti. Izposojena dejstva, vstavljena tja, kjer so manjkala, so s ponavljanjem dobila veljavo. Spodbujena s tem, kar je bilo rečeno o dogodkih na Lahardanu, so spomini blodili po hišah, po drugih družinskih arhivih: če jih je tako neusmiljeno zadela nesreča, so Gaultovi nekoč zagotovo poslali kakšnega služabnika na vislice, izneverili so se občutku pravice ali preošabno vzeli za svoje privilegije, ki so jim bili dodeljeni. V pogovorih, navdahnjenih z govoricami, so izločili drobnarije, ki so oteževale brezhibno pripovedovanje. Suhoparna resničnost tistega, kar se je dejansko zgodilo, je bila obarvana in obogatena in vse skupaj je ustvarjalo popolnost. Potovanje, na katerega so se odpravili prizadeti starši, je postalo romanje, iskanje odpuščanja grehov, ki so se razlikovali od pripovedke do pripovedke.
