Luiziana : roman

Očetje jezuiti, ki so se trudili pokazati svojim učencem vse, kar jim lahko odkrije duh, so na začetku leta 1843 peljali le-te v stari muzej nasproti hotela Saint-Charles, kjer so bile razstavljene “znamenite kemične slike gospoda Daguerra, ki sta jih pripeljala v Združene države gospoda Maffery in Bonati”. Marie Adrien je tako videl “Sicilske večernice”, “Polnočnico v cerkvi Saint-Etienne-du-Mont v Parizu”, “Benetke, karnevalsko noč”, “Zemeljski udor v Godeujski dolini v Švici”. Iznajdljiv postopek, ki je razkrojil svetlobo, je dajal dioramam še nenavadno učinkovitost, s tem da je zbujal popolno iluzijo resničnosti. Vsaj razstavljalci so to trdili. Bogati učenci dobrih očetov so si obljubili, navdušeni nad čarom teh nazornih slik, da bodo zagotovo, ko bo prišel čas, da krenejo na “potovanje po Evropi”, obiskali tako čudovite kraje. Za te prihodnje plantažnike, pravnike, ladjarje, vojake ali trgovce je bila videti zagotovljena trajnost južnjaške družbe daleč od prostaškega industrijskega sveta, stran od neuspešnih ljudi. Ti otroci raja, ki so bili vzgojeni v vonjavi po magnolijah in so jim služili ubogljivi sužnji, so se z učenjem pripravljali na to, da bodo uživali naravne prednosti neposnemljive civilizacije. Pred njimi je bil en sam cilj – sreča. (str. 402)