Mačja miza

Zgodba o iskanju identitete, umeščena v okvir (ne)navadnega popotovanja

Kanadski pisatelj šrilanškega rodu Michael Ondaatje se je v literarnem svetu najprej uveljavil kot pesnik, mednarodno prepoznavnost pa doživel predvsem s svojim romanopisjem, denimo z romani Levja koža, Divisadero ter Angleški pacient, ki je oživel tudi na filmskem traku. V slovenščini je bralcem poznan prek svojega romana Anilin duh (2000), pred kratkim pa smo dobili tudi prevod avtorjevega zadnjega romana Mačja miza (2015), ki je v izvirniku izšel leta 2011. V svojem proznem opusu, ki se uvršča visoko med priljubljenostjo literarnih kritikov ter bralstva, Ondaatje svoje zgodbe največkrat izgradi izrazito filmsko, se pri tem poslužuje tako brisanja mej literarnih konvencij in medbesedilnih nastavkov, v ospredje pa vnaša predvsem vprašanje človeške identitete.

To je vidno tudi v njegovem romanu Mačja miza, pri katerem se v navezavi na roman Ladja norcev, ki ga je leta 1494 napisal Sebastian Brant, poslužuje tradicije pikaresknega romana, kjer pripoved na zamejenem prostoru – čezoceanki Oronsay prepotuje čas od protagonistove mladosti vse do avtorjeve sodobnosti. Avtor svojo pripoved odpira na sredini petdesetih let prejšnjega stoletja, ko se enajstletni glavni junak, brez spremstva staršev ali skrbnikov, “negoden v vsakem pogledu” vkrca na tri tedensko plovbo od Šrilanke do Anglije, kjer bo v “namišljenem svetu” lahko iznašel “povsem novo različico samega sebe”. Namišljeni svet je v tem primeru mogočna ladja, ki s sedmimi nadstropji - skupaj s saloni, plesiščem, knjižnico, rajskim vrtom ter celo zaporom – za mladega junaka tvori mikrokozmos v malem. Ob prebivanju na njenem krovu ga posedejo za mačjo mizo, ki označuje tudi naslov romana ter stoji najdlje od kapitanove. A prav zaradi njene postavitve “v najbolj zakoten vogal na vsej ladji” ima lahko glavni junak skupaj s potniki, ki “nevidni očem” sedijo za njo, “odprte oči in ušesa” ter lahko tako svobodno vohuni za drugimi potniki. Za mizo na ladji, ki preko Sueškega prekopa pluje iz Šrilanke do Anglije, kjer junaka pričakuje njegova dolgo odsotna mati, poleg njega sedita še dva fantiča; Cassius, pobalin, ki neprestano žveči liste “bidija” ter krhek, astmatičen Ramadhin z zanimanjem za filozofijo. Mladi fantje, ki s svojo preteklostjo prispejo na krov, si na začetku plovbe še ne zaupajo in so drug pred drugim pazljivi, a se kmalu povežejo v skupino, ki mlademu junaku prinese tudi njegov novi vzdevek “Škorec”. Ob njih pa za mačjo mizo sedi še množica odraslih, ki jim zbujajo njihovo otroško radovednost; nemi krojač, upokojeni “razdiralec ladij” gospod Nevil, propadli pianist Mazzapo, botanik gospod Daniels ter gospodična Lasqueti. Vsem naštetim Ondaatje pripiše množico ekstravagantnih lastnosti in izjemno barvito opiše njihove značaje, ki otrokom zbujajo začudenje. Pianist, ki je “pristal na psu” tako med plovbo otroke uči opolzka besedila popevk, gospod Daniels jim razkazuje svoj majhen vrt strupenih in zdravilnih rastlin ujet v podpalubju čezoceanke, domišljijo pa razburja tudi gospodična Lasqueti, ki v žepih svojega suknjiča skriva golobe. A ne glede na njihove posebnosti (hkrati pa ravno zaradi njih) mladi trojici prinesejo mnogih življenjskih spoznanj; od humornih, da so moški “simetrična bitja” in imajo za razliko od žensk dvoje src do bolj resnih, ki potekajo prek opazovanja menjave “moči v človeških odnosih”, kjer otroci spoznavajo “kako krivično je včasih življenje” v svoji celostni podobi, ga skušajo razumeti in se tudi sami “sestaviti v svet odraslih”.

Radovednost fantovske skupine, ki so se na palubi čezoceanke “v celoti izmaknili redu” se tako v prvi polovici romana spusti predvsem v raziskovanje oziroma tihotapljenje med družbo odraslih, kjer se prek prisluškovanja njihovim pogovorom in opazovanjem njihovega obnašanja učijo o tem, kaj pomeni biti odrasel. Na čezoceanki namreč potuje šeststo potnikov, ob tistih posedenih za mačjo mizo, pa avtor mladim fantičem dodaja še celo plejado likov; na pol gluho siroto Asuntho; milijonarja Hectorja de Silvo, avstralsko dekle na kotalkah, skrivnostno igralsko družino, potnico prvega razreda Flavio Prins, oskrbnika pesjakov gospoda Hastija, učenjaka gospoda Fonseko, strašljivega in nevarnega zapornika na krovu ter mnogo drugih likov, ki se v vrtincu fragmentarne zgodbe pred našimi očmi izmenično pojavljalo in izginjajo. Vsi izmed naštetih na mladi skupini ter glavnemu junaku pustijo sledi, ki se bodo ohranile za celo življenje, saj ravno tej tujci obogatijo mlada življenja “ne da bi se količkaj zbližali z njimi”. Ob raziskovanju ustroja odraslih, ki je ena središčnih točk mlade skupine pa nam Ondaatje ob množici likov, ob fantovski zaprisegi pri nujnosti “ušpičiti najmanj eno prepovedano stvar” na dan priskrbi mnogo prigod ter humornih kot tudi resnejših trenutkov, ki se razpirajo ob nevšečnostih, katere na ladji povzročajo trije središčni liki. Te potekajo vse od majhnih laži ter kraj, ki jih otroci izpopolnijo v vsej popolnosti do hudega preizkušanja moči morske nevihte, ki skorajda utopi dva od mladih osrednjih junakov. Ob fantovskih vragolijah pa ti v svojem “brbotanju živega srebra” poskrbijo tudi za veliko resnejše dogodke kot denimo izgubo službe gospoda Hastija ali pa nehoten umor sira Hectorja de Silve, katerega zagreši pes, ki ga na ladjo pretihotapijo od ene njenih kopenskih postaj.

Ob celi vrsti človeških karakterjev, s katerimi potekajo fantovska raziskovanja ter njihove epizodične vragolije Ondaatje dogajanje na ladji večino časa gradi izredno lahkotno in humorno, a na zamejenem prostoru, ki še okrepi alegoričnost zgodbe, hkrati izpostavlja predvsem ključne dogodke njihovega razvoja. Mačja miza je namreč roman o popotovanju, ki poteka med preteklostjo in sedanjostjo, spominjanjem in domišljijo, predvsem pa označuje čas iniciacije glavnega junaka iz poznega otroštva v svet odraslosti. S tem lahko delo uvrstimo v območje literarnega žanra razvojnega romana, pri čemer nas na to napeljuje že začetni citat Josepha Conrada ter njegovega dela Mladost, ki ga Ondaatje postavi pred začetkom v svojo zgodbo, hkrati pa tudi prek majhnih avtorjevih podrobnostih ob likih romana, ko denimo gospodična Lasqueti prebira knjigo Čarobna gora. Avtor namreč ob siceršnjih pogostih medbesedilnih vstavkih, ki prek poezije, popularne kulture in del svetovne književnosti obogatijo zgodbo, ne more skriti predvsem navezave na Conradovo ustvarjanje kratkih zgodb, v katerih je ta pogosto uporabljal izhodišča razvojnega romana. Pri tem je podobnosti opaziti tudi prek kratke zgodbe The Secret Sharer, kjer Conrad prepluje enako morsko pot in je morda vplivala tudi na Ondaateja. Vendar pa navkljub razvoju osrednjih likov “Nedolžna zgodba, umeščena v ozki okvir (…) mladosti”, kjer trije otroci na potovanju počnejo vragolije, nosi veliko bolj resno tematiko, in sicer vprašanje človeške identitete. Mlademu junaku, ki sicer v sami zgodbi retrospektivno prepotuje tudi rano otroštvo, se ob tem spominja ločitve staršev ter prebivalcev rodnega mesta denimo Narayana in Gunepala kot “nepogrešljivih in ljubečih vodnikov”, se namreč identiteta izpostavi prav prek potovanja čez ocean, kjer se lahko zgodi njegovo drugo rojstvo, ob tem pa se Ondaatje posluži metafore morja, ki vsekakor dobro ponazarja junakove prehode.

To je toliko bolj vidno v drugi polovici romana, ko s prehodom iz otroške v odraslo perspektivo, temeljno vprašanje, ki si ga nostalgično zastavlja avtorski pripovedovalec, starejša različica mladega junaka, postane; “smo še vedno ujeti v negotovosti, obsedeli za mačjo mizo, od koder spet in spet pogledujemo nazaj ter se še zdaj, celo v naši starosti, ubadamo z ljudmi, ki so potovali z nami oziroma nas oblikovali?”. Ob tem smo bralci, ki smo šele na štiriinpetdeseti strani oskrbljeni z imenom glavnega junaka in nosi enako ime kot avtor, priča vedno pogostejšim prehodom med avtorjevo sedanjostjo in preteklostjo, s katero ta želi osmisliti dogodke, ki so se dogodili na samem potovanju. “Kdo in kaj sem bil v tistih dneh?”.

Po junakovem izkrcanju iz ladje in njegovem srečanju z njegovo materjo se namreč njegove vezi, ki jih je spletel na potovanju delno pretrgajo “takoj ko sem prispel do vznožja mostiča za izkrcanje, sem izgubil Cassiusa in Ramadhina izpred oči. Ni minilo nekaj sekund in bili smo vsaksebi, izgubljeni drug za drugega.”, vendar pri tem ostajajo spomini, ki se zdijo “nekaj življenjsko pomembnega”, saj so ravno tej iz njega “naredili drugačnega človeka”. V drugi polovici tako prek fragmentov spomina junak secira tudi svojo življenje po prihodu na kopno ter opisuje svoja najstniška druženja z dečkom Ramadhinom, kasnejšo zakonsko zvezo z njegovo sestro, svojo pisateljsko pot ter njegova potovanja. Ob tem fragmentarno poroča tudi o nadaljnji poti ostalih dveh fantičev, denimo o zgodnji smrti filozofskega, vase zaprtega Radmahina ter o uspešni slikarski karieri Cassiusa, s katerim izgubi stik vendar ob ogledu njegovih slik v londonski galeriji ravno prek njih prepozna negotovost ter spremenljivost podobe kot temeljnega človeškega stanja. Bralci prav tako izvemo nekatere življenjske usode likov posedenih za mačjo mizo, ki so nedvomno vplivali na junakovo izgradnjo ter njegova kasnejša zrelejša spoznanja; denimo gospod Donseka, ki mlademu junaku “z nenavadnimi in zanimivimi zgodbami” odpre pot v kasnejši poklic pisatelja ali gospodična Lasqueti, katere pismo avtor dodaja v samo zgodbo ter pri tem povprašuje vprašanja človeškega položaja in njegove moči v svetu. Najpomembnejša izmed oseb pa se za junaka izkaže predvsem sestrična Emily, njegova “machang” - najožja prijateljica, pri kateri zasledimo dantejevske razsežnosti, saj za mladega pripovedovalca znotraj potovanja od mladosti do odraslosti deluje kot vodnik Virgil. Skupaj ob srečanju v odrasli dobi, ko ugotavljata svojo krizo identitete, neke vrste izgnanstvo “Nikamor ne spadava, bi rekel.”, ravno ona posreduje konec samemu romanu, da “dobijo zamotani drobci, izgubljeni koščki zgodb jasnejši pomen”.

Ondaatjevo delo, “ki se tu in tam zateče k barvam in krajem iz spominov” in njegovega življenja je delo fikcije postavljene v resničnostni okvir. Avtorjevo fragmentirano pripovedovanje ter uporaba postmodernističnih postopkov kot denimo pogosti časovni preskoki od junaka, ki živi znotraj avtorjevih spominov do njegove sodobnosti in menjava glediščnih točk iz tretjeosebnega do prvoosebnega pripovedovalca, s katero avtor na začetku romana poskrbi za potujitveni učinek, delujejo tako prepričljivo, da ob branju pozabimo na ločnico med fiktivnim in avtobiografskim popotovanjem. Iz lahkotnega potovanja, delno prirejenega po avtorjevih spominih, ob zabavnih anekdotah pri popotovanju mladega Michaela, pa avtorju uspe izgraditi kompleksen roman, saj iz fragmentov ter drobnih detajlov zapiše celovito delo, ki se ukvarja s človeško identiteto ter njegovim nezavednim delom, kjer niso nezanesljive zgolj “tiste sile, ki so vidne našim očem” temveč “obstaja tudi spodnja stran”. Temu spoznanju Ondaatje dodaja jezik, ki je s svojim bogastvom sloga ter načina govora izbran tako premišljeno, da nas skupaj z njim dobesedno priklene na krov tega (ne)navadnega, a izjemno uspelega literarnega popotovanja.