Mag
Žanr | psihološki roman |
Narodnost | angleška literatura |
Kraj in leto izida | V Ljubljani, 1995 |
Založba | Cankarjeva založba |
Zbirka |
XX. stoletje |
Prevod |
Ksenija Dolinar |
Ključne besede | Grčija, London, Metagledališče, Nadčutna doživetja, Odgovornost, Osebna preobrazba, Racionalizem, Svoboda, Vojna |
Fowlesov roman spada med postmodernistično metafikcijo. V predgovoru k drugi popravljeni izdaji iz leta 1977 pisatelj pravi, da je besedilo spisano naključno in instinktivno in da je njegov resnični pomen vsakršen odziv, ki ga sproži v bralcu. Tako kot Rorschachov test v psihologiji. Dogajanje je časovno postavljeno v začetek 50- tih let, ko egoistični in cinični mladenič Nicholas Urfe v Londonu po naključju spozna Avstralko Alice Kelly. Ta je v nasprotju z vase zagledanim Angležem čustveno razgibana, vendar z bremenom travmantičnih izkušenj iz preteklosti. Nicholas se možnosti trajne zveze z Alice izogne z odhodom v novo službo v zasebni šoli na otoku v Egejskem morju. Na svojih pohajanjih po dovršeno lepem sredozemskem eksterierju spozna Maurica Conchisa, lastnika vile na osamljenem koncu otoka. Skrivnostni starec mladega zdolgočasenega učitelja angleščine takoj pritegne, a ima njuno znanstvo od vsega začetka nek pridih zagonetnosti, ki se stopnjuje skozi celo nadaljevanje romana. Conchis mu ob večerih pripoveduje svoje nenavadne življenjske prigode, za katere ni nikoli jasno ali so resnične ali izmišljene. Temu se kmalu pridruži še namigovanje na starčeve nadčutne sposobnosti in se nadaljuje s pojavljanjem sprva čisto neoprijemljivh »obiskovalcev«, ki zgledajo, kot da bi zares prihajali z nekih drugih svetov. Vendar se duhovni igralci kmalu prelevijo v ekipo metagledališča, ki pod Conchisovim nadzorom izvaja psihološki eksperiment v katerem je odpravljena ločitev med igralci in občinstvom. Nicholas se znajde v svetu »božje igre« v katerem nič več ni zanesljivo in ob čedalje bolj čudaških dogodkih sprva še vedno poskuša najti racionalne razlage in smisel vsega. Ob tem pa čedalje bolj tone v občutke razpada in nemoči. Njegov poraz je hkrati njegova detoksikacija od sebičnosti, njegovo osebno doživetje odgovora na večno vprašanje o razmerju med svobodo in nujnostjo.
Objavljeno: 20.07.2021 23:41:46
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:46:07
Dobil sem nekakšno obskurno metafizično lekcijo o mestu človeka v stvarstvu, o omejitvah egocentričnega pogleda. Vendar je bilo videti veliko bolj kot dejanje neutemeljene okrutnosti, bližje mučenju enumnih živali kakor kakemu resničnemu poučevanju. Potonil sem v morju nezaupanja – ne samo do zunanjih podob, temveč tudi do globljih vzgibov. Cele tedne sem imel občutek, da sem čedalje bolj raztrgan, da izgubljam stik s svojim prejšnjim jazom – oziroma s povezanimi strukturami idej in zavestnih občutij, ki določajo jaz; in zdaj je bilo, kakor, da bi ležal na mizi v delavnici, kup odpadnih delov, potem ko inženirja ni več … in ne bi prav vedel, kako se človek lahko znova sestavi. (str. 485)