Magnetni hrib

Pričujoči roman madžarske pisateljice, odrasle v Romuniji, leta 2019 prejme nagrado EU za književnost. Gre za izredno slojevit, asimetričen, kompleksen, psiohološki in socialni, predvsem družbenokritični, v smislu pisave pa kolažirano – eksperimentalni roman. Linearno bo kaka zaključena zgodba težko izluščljiva, lažje vam bo, če poglavja berete neobremenjeno – kot kratke zgodbe z rdečo nitko. Nekatere zgodbe vas bodo presenetile z elementi magičnega realizma.

Roman izriše stanje med akademiki, torej intelektualci na Madžarskem, v fokusu so trije intelektualci, dve socioliginji in antropolog, ki prihajajo iz različnih miljejev, slojev. Skozi boj glavnih junakov si ogledamo plasti sodobne (intelektualne) madžarske družbe, tu so od levičarskih liberalnih intelektualcev, intelektualcev iz aristokratskih družin do tistih z obrobja.

Enikő je tridesetletna feministična sociologinja, ki se vrača v Budimpešto iz New Yorka, polna raziskovalnih načrtov, ko zapusti moža, ameriškega umetnika, da bi napisala knjigo z naslovom “Beda Madžarov”. Tamás Bogdán, zvezdniški predavatelj na univerzi, je v zvezi z Enikő in tudi z Réko (pa še drugimi ženskami), študentko obeh. Réka, ki piše roman, prihaja iz distopijskega stanovanjskega naselja v komunističnem slogu, ki je gojišče neonacističnih ideologij, kar je po naključju predmet Bogdánove raziskave.

V tem proletarskem naselju, na obrobju Budimpešte, je tudi Magnetni hrib, ki po legendi svoje stanovalce tako močno drži na sebi, da ga nikoli ne morejo zapustiti. Gre za zaprt in izoliran svet − metaforo za vse, kar ni »najboljše« v državi: za revščino, prebivalce sumljive kakovosti, leglo sumljivih ideologij in teorij zarot, češ da hrib deluje na zavest ljudi in jim preprečuje, da bi se osvobodili iz začaranega kroga revščine in življenja na obrobju.

Réka Mán-Várhegyi je napisala roman o socialnih in intelektualnih problemih margine, mainstrimu, feminizmu, kompleksnih ženskih in družinskih odnosih, predvsem izzivih ženske intelektualke v hierarhično-moško-zafrustrirani družbi, o vzpenjanju po akademskih lestvicah na take in drugačne načine, napisala je kritiko intelektualcev nasploh. Ena od osrednjih tem romana so namreč odnosi med študenti in profesorji v akademskem okolju. Avtorica neusmiljeno secira snobizem akademskih raziskovalcev ter njihova vprašljiva ljubezenska razmerja, spolne zlorabe, motive za njihova napredovanja, njihovo nezmožnost videti družbo in svoje delovanje širše, saj se vsak zabubi le v obdelovanje svoje ozke tematike ali vrtička.

Akademski milje opiše kot zaprašen, zaprt, elitističen, hierarhičen in samoizoliran sistem, v katerem napreduješ le tako, da se prebijaš skozi spletke in zarote, nekateri, ki se zavzemajo za “prave stvari” pa pristanejo na margini, v temnih, kletnih prostorih fakultet.

Na tem mestu sicer realistično pisan roman preide tudi na področje magičnega realizma in satire, ki razgalita neobčutljivost in breztežnost, v kateri je ujeta družba, denimo v “odlomku o zajcu”, ki pristane na naslovnici.

Roman se konča v Firencah, ko se Enikő s kolegico in slovaškim kolegom kopata v morju, potem ko sta podala svoje prispevke na konferenci o revščini in neenakosti.

Prizori sami zase govorijo o blišču in bedi družbe in akademske srenje, ki na družbena dogajanja nima ne pravih, ne angažiranih odgovorov, gre zgolj za plezanje po lestvicah, premoč, uživanje v ugodnostih “višjega razreda” in razvrata . Odgovori za prihodnost pa zato ležijo v vsem tem pisanju in mainstreamovskih gibanjih, ki so za razliko od takih “akademikov” še iskrena v namenih. Vemo, vsaka velika stvar se je pričela na obrobju. Bralski užitek pride, vztrajajte, čeprav je roman za moj okus po dolžini precej neekonomičen s številom besed (predolg);).