Mala dežela
Žanr | družbeni roman, družinski roman (tudi rodbinski) |
Narodnost | francoska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2017 |
Založba | Mladinska knjiga |
Zbirka |
Kapučino |
Prevod |
Katja Šaponjić |
Ključne besede | Begunci, Burundi, Genocid, Identiteta, Otroštvo, Prijateljstvo |
Mislil sem, da sem izgnan iz svoje dežele. A med hojo po sledovih preteklosti sem doumel, da sem bil izgnan iz svojega otroštva.
Francoski pisatelj in glasbenik afriških korenin, tudi sam zaznamovan z izkušnjo begunstva, v svojem prvencu skozi Gabrielove oči predstavi dogajanje v mali državi Burundi in njeni sosedi Ruandi v devetdesetih letih prejšnjega stoletja.
Gabriel, po očetu Francoz, po materi Tutsijki Ruandec, na svoj 33. rojstni dan v Parizu razmišlja o povratku v kraj svojega otroštva v afriški državi Burundi. Popelje nas v čas, ko se je kot desetletnemu dečku končevalo obodobje srečnega otroštva, v katerem je imel vse: družino, prijatelje, šolo, materialne dobrine. Začelo se je z ločitvijo staršev, nadaljevalo pa z vse večjim nasiljem, ki je izviralo v Ruandi, žarelo pa tudi v Burundiju. Genocid v Ruandi pobliže spoznamo s pretreslijvo izkušnjo Gabrielove matere, ki skuša rešiti svoje sorodnike pred pokolom, a je prepozna. Travma jo tako zaznamuje, da vlogi matere ni več kos. Zaradi vse večje politične negotovosti in nasilja uličnih tolp se oče odloči, da Gabriela in njegovo mlajšo sestro z letalom pošlje v Francijo. S tem jima reši življenje, a Burundi ostaja tako ali drugače del njiju. Se bo odrasli Gabriel zmogel vrniti in se soočiti z izgubljenim rajem svojega otroštva?
Objavljeno: 21.08.2018 12:16:06
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:37:23
Naj še tako tuhtam, ne morem se spomniti trenutka, ko smo začeli razmišljati drugače. Domnevati, da bomo poslej na eni strani mi, na drugi pa sovražniki in Francis. Naj še tako brskam po spominu, si ne morem jasno priklicati trenutka, ko smo se odločili, da nam ni več dovolj, če si delimo tisto malo, kar smo imeli, in da ne bomo več zaupali, da bomo v drugem videli nevarnost, da bomo ustvarili tisto nevidno mejo z zunanjim svetom ter iz naše soseske naredili trdnjavo in iz naše slepe ulice ogrado.
Še vedno se sprašujem, kdaj se nas je polotil strah.
(Str. 69)