Mala obalna pekarna

Raahlo podcenljivo sem se v družbi na dopustu izražala o tej knjigi in lastnica hiše, v kateri smo dopustovali, me je popravila, češ da je to sedaj pravzaprav trend in da je ljudi, kot je dekle v knjigi, vedno več, tudi ona, da je naredila isto. Zasadila je oljke, sadovnjak in preuredila staro hišo. Res. Tovrstna literatura je našla tržno nišo, to je pravcato “zeleno gibanje”. On ali ona pusti stresno službo, staro okolje, skoraj zagotovo tudi starega partnerja in se preseli na kak neobljuden kraj, kjer se prične ukvarjati z nečim “totalno” primarnim. V tem primeru s peko kruha in čebelarjenjem. Gre za lahkoten romanček, a dovolj kakovosten in prebavljiv, da slike oživijo in se lahko preseliš na komaj dostopen polotok, doživljaš z ribiči in opazuješ, kako se prišlekom spreminja polt, lica dobivajo zdravo barvo, lasje zlate odtenke. Malce se celo poredijo – izgubljajo stroge fitnes postave, celijo pa se tudi dušne rane. Le neizprosnost narave je vedno tu in zato je roman dokaj iskrena in verna slika take odločitve, kljub romantičnim elementom, kot so pisane posteljne krpanke, ranjeni ptiček, okna na križ… Postavnega modrookega blondinca Huckla sploh omenila nisem. Vsekakor dobra knjigica za kak vdih in razmislek tudi o tem ali narediti most ali ne, kot se to sprašujejo v knjigi. Vprašajte se, zakaj pa ne. Tudi o tem, ali pobegniti kot je to storila Polly. Knjigi so dodani recepti za peko krušnih izdelkov.