Mala plesalka
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | kanadska literatura |
Kraj in leto izida | Hlebce, 2013 |
Založba | Zala |
Prevod |
Alenka Ropret |
Ključne besede | Balet, Ples |
Iz dna družbe na površje
Mala plesalka navdušuje tako tiste, ki so ljubitelji plesne umetnosti kot tiste, ki ljubijo zgodovinske romane. Potujemo v čas poznega 19. stoletja, v Pariz, v čas blišča in bede takratne družbe. Tako se največkrat opiše ta čas in prostor. To je svet umetnikov, slikarjev, plesalcev, pisateljev, opernih pevcev in bogatih višjih slojev ter hkrati čas revežev, umazanih in razcapanih, ki nimajo niti za skorjo kruha. V tem času srečamo Edgarja Degasa, pa Lefebvra, Zolaja. Zgodba se plete okoli treh sester, Antoniette, Marie in Charlotte, ki po smrti očeta životarijo z mamo v majhni sobici in se nekako preživljajo z delom v pralnici, pekarni in tudi z baletnimi nastopi v operi, kjer je delo skorajda toliko težaško kot pranje perila ali gnetenje testa za kruh. Redki so bili tisti, ki so imeli voljo in pogum za spremembe. Še redkejši so bili tisti, ki jim je zares uspelo dvigniti se z dna družbe vsaj nekam v sredino, kjer so lahko skromno, a dostojno živeli. Takšno voljo so pokazale tudi tri sestre van Goethem.
Objavljeno: 16.10.2014 21:57:33
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:22:18
“Monsieur Degas”, sem rekla, a ni izrekel mojega imena, zato sem se spraševala, ali ga ni pozabil. “Krasni deklici”, je rekel in jaz nisem sprostila prijema, s katerim sem ju zadrževala izven njegovega pogleda. Ne vem, če zaradi te nevljudnosti ali nečesa, kar je opazil na mojem obrazu, vendar se je zavedal, da še vedno čutim ostrino besed iz časnikov Le Figaro, Le Temps, Le Courrier du soir, in kot naslednje je rekel: “Kipec imam v svojem ateljeju. Zdi se mi, da bo vedno tako. Moj galerist mi svetuje, naj ga ulijem iz brona. Vendar je odgovornost, da bi za seboj pustil karkoli iz brona, prevelika.”
“Da,” sem rekla. “To je snov za večnost.”