Malik

Alma Karlin je, kot piše v spremni besedi Jerneje Jezernik v dar dobila kakšen dragocen etnološki predmet. Eden njenih najljubših je bil kipec Li Tieguaia. Bil je inkovski malik. Malik je za pripadnike enoboštva, zlasti kristjane kip, podoba kot bog. In Alma si je Skrivnostnega, kot ga imenovala, izbrala za osrednjega junaka njenega romana. Gre za zgodbo malika, ki prinaša le nesrečno in smrt, zato ga vrnejo v njegovo domovino Kitajsko, kjer v Templju belega boga najde mirno zatočišče. Inki so ga namreč prepeljali v Ameriko, kjer je dolgo varoval boga sonca. Poleg spoznavanja inkovske civilizacije, pa so tukaj še zgodbe ljudi, ki se tako ali drugače srečajo z malikom. Nekateri so povezani z njegovim raziskovanjem, z ljudmi, ki so ga raziskovali ali pa jim je prinesel, če so prišli do njega, veliko nesreče. Ker pa je vse naše življenje prepredeno z ljubeznimi … do raziskovanja, kipcev, otrok, partnerjev, staršev … se temu poglavju našega življenja ne izogne niti roman Malik Alme Karlin. Ker je vse življenje ena sama ljubezen. Ljubezni pa so lahko zelo različne. Odvisno od tega, kakšna ljubezen nas v življenju vodi (ljubezen do raziskovanja, novih odkritij, otrok, partnerjev, staršev …) in čemu in v kakšni meri smo se v imenu ljubezni pripravljeni odreči. Kot je zapisala Alma Karlin se vrednost ljubezni namreč skriva v odrekanju. Tudi malik najde svoj mir samo zaradi odrekanja profesorja Garfielda, ki je raziskovanju in maliku posveti svoje življenje. Ko dokonča svoje delo, kmalu tudi umre. Njegovo življenjsko poslanstvo je izpolnjeno. Delo je polno življenjskih naukov, ki nam dajo vedeti, da je vsaka ljubezen, katere vrednost se skriva v odrekanju, prava in izpopolnjujoča. Ne glede na to, ljubezen do koga ali česa izberemo. In ne glede na to, kaj in če sploh bomo kaj dobili v zameno. Tako preprosto je to. Delo, ki v nas pusti mnogo sledi.