Malo prahu na očeh

Literatura o povojnih travmah si je na nek način enaka, a prav toliko raznolika. Vedno pa imajo junaki, ki med vojno odidejo, so pregnani ali poslani v tujino, drugačen pogled od tistih, ki so ostali. Izkusili so razliko, po drugi strani pa so prav lahko izgubili kako pomembno informacijo lastne zgodovine. Tokrat spremljamo zgodbo šrilančanke Savi, ki ji usoda ni naklonjena. Zelo mlada ostane brez mame, oče pa jo pošlje v angleški internat, kjer jo doseže obvestilo tudi o njegovi smrti. Sodeluje na njegovem pogrebu, na Šrilanko se vrne še z britanskim možem, tretjič pa že kot ločenka, na bratrančevo poroko. Tu so tisti, ki so “ostali”, stričeva družina, ljuba ji sestrična Rumi (njeno ime pomeni zrno prahu) in zgodba se lahko prične oz. po fragmentih stvori v celoto, pravi kompakt. Tu so spomini iz otroštva, odvijanje klopčiča, vpliv vojne med Tamilci in Singalci na znance, resnica oz. neresnica o očetovi smrti, mitska podstat. Energetsko se nabere za kak dober popotresni sunek, cunami. Če, koga ali kaj bo le-ta odplaknil? Občuteno, tudi nagrajevano delo, krasen prevod Ane Jasmine Oseban. Za čas, ko ste v bralski kondiciji:).