Mamina zapuščina

Ko je Mitsuki zvečer slišala veseli opis njenega dneva, je takoj pomislila, da spet meče denar skozi okno, a se je vseeno veselila, da si je mama privoščila kakšno majhno veselje. / A po drugi strani je bilo na mami, ki jo je nenehno podžigala želja − na odpovedovanje ni pristala, kot sokol na miš je prežala na vsako najmanjšo priložnost za dokazovanje, da je še vedno živa −, nekaj strašljivega. Starost je kruta, naj si še tako želimo, da naš duh leta v visokih sferah, da nam kri kipeče kroži po žilah, kelih z vodo življenja je z vsakim letom plitvejši. Mama, ki je od življenja pričakovala nenehnih dražljajev, je nazadnje privzela videz mrtveca, ki je padel v pekel večno lačnih in žejnih. Podobna je bila nekomu, ki ni bil več zmožen spolnega užitka in je v iskanju še poslednje naslade zadovoljitev iskal še toliko siloviteje. Ko je Mitsuki uzrla to mamino plat, ji je zastala kri v žilah.

Mitsuki je zaradi očeta grizla slaba vest, ne da bi natanko vedela, kako in zakaj, in tako si je mamine smrti želela, obenem pa jo je nekaj gnalo, da bi mami pregnala tegobe starosti. Vsakič, kadar je kam šla, je spontano iskala drobnih stvari, s katerimi bi jo razvedrila. V časopisih je iskala naslove knjig, ki bi jo vsaj malo razveselile. A hkrati s tem, ko je zadovoljevanje maminih želja postajalo vse težje, se je tudi misel na mamino smrt okrepila, vendar na ločenem mestu od zamere do preteklosti. Kajti njene smrti si je želela predvsem zato, da bi jo osvobodila njenih frustracij, ki so postajale le še hujše, in da bi osvobodila samo sebe.

Kaj pa − Mitsuki se je zagledala v strop in z vsem telesom začutila gorsko nevihto −, kaj pa, če mama ne bi bila takšna, kakršna je bila?

Srečna je lahko tista hči, ki premore toliko moči, da si ne želi mamine smrti, ko ta na stara leta postane breme. Gotovo mora biti kar veliko hčera, ki jih vsaj za trenutek obide želja po mamini smrti, četudi je bila ta še tako dobra. In starejša ko je mama, pogosteje doživlja hči takšne trenutke. Poleg tega ženske na Japonskem z vsakim letom, kot nekakšna pošastna bitja, živijo dlje. Nič čudnega, da je bilo vedno več žensk, ki so želele, da jim umre mama, in ne − kot doslej − tašča, za katero so bile dolžne skrbeti. Mitsuki si je predstavljala sodobne japonske ženske, v mestih in na podeželju, ki si s pomračenimi, izčrpanimi obrazi na tihem želijo mamine smrti. Še več, te hčere ne hrepenijo samo po osvoboditvi od svoji mam, temveč se želijo osvoboditi tudi bolečine, ko od blizu opazujejo starost − od duševne bolečine, da jim je pod nos porinjena podoba, ki kaže, kaj čaka njih same.

Starost, ki nam je v mladih letih znana le kot abstrakcija, ni samo napad na umske in telesne zmožnosti, temveč zelo vidno napade tudi vse čute: vonj, vid, sluh, okus, dotik. Je to res vse, kar nas čaka na koncu življenja? (str. 444-445)