Manifest : nikdar odnehati

Bernardine Evaristo (1959) je leta 2019 za roman Dekle, ženska, druga_i prejela Bookerjevo nagrado in s tem postala prva temnopolta nagrajenka v zgodovini podeljevanja te nagrade, obenem pa si je prislužila tudi status pisateljske zvezdnice. Piše prozo, poezijo, eseje in dramatiko, je literarna kritičarka, urednica, članica številnih žirij, profesorica kreativnega pisanja in aktivistka. O vsem tem (in še marsičem) lahko beremo tudi v Manifestu, ki je njeno drugo delo, prevedeno v slovenščino. Avtorica v njem v prvi osebi spregovori o svoji življenjski in ustvarjalni poti. Poglavja v knjigi so nanizana večinoma kronološko, Bernardine najprej spoznamo kot hčer Britanke in Nigerijca in eno od osmih otrok, ki se je morala že v najmlajših letih boriti za svoje mesto pod soncem. Kot mlado dekle je rada izstopala, svoj prostor je našla v mladinskem gledališču, ki jo je odločilno zaznamovalo in začrtalo tudi njeno poklicno pot. Po zaključku študija gledaliških umetnosti je s kolegicama ustanovila Gledališče črnih žensk, pozneje pa se je zavezala pisanju knjig in sicer takšnih, kakršne si je želela brati, vendar niso obstajale. Njena pisateljska pot nikakor ni bila lahka, vendar kljub porazom in zavrnitvam nikoli ni obupala. Prisiljena si je bila izmišljati vedno nove ‘strategije preživetja’ – ki niso bile nujno potrebne le na njeni ustvarjalni, temveč tudi na osebni poti. Poleg osebne zgodbe Bernardine Evaristo Manifest nudi globok vpogled v londonsko oz. britansko družbo, avtorica v njem odkrito govori o rasizmu in revščini, ki ju je doživljala tudi na lastni koži, spolnosti, feminizmu, aktivizmu, staranju … A kljub resnim temam je delo prežeto s humorjem, v njem pa lahko bralke_ci naletimo na nekatere drobce, ki jih ‘literarizirane’ poznamo iz romana Dekle, ženska, druga_i. Avtorica v knjigi nekaj prostora nameni vsakemu od svojih del, opisi (njihovega nastanka) pa v bralki_cu vzbudijo radovednost in željo po branju. Naslov knjige se v celoti glasi Manifest: nikdar odnehati. K temu, da nikoli ne smemo odnehati, nas avtorica s svojo zgodbo napeljuje pravzaprav skozi celotno knjigo, saj je njena življenjska in ustvarjalna pot neizmeren vir navdiha, v zaključnem delu pa neposredno nagovarja avtorice, denimo z besedami: “V svojem ustvarjanju bodi divja, nepokorna in drzna, ne sledi pričakovanim potem, temveč tvegaj; z ziheraštvom se naša kultura in civilizacija ne razvijata.” (str. 233)