Mara Kogoj
Žanr | družbenokritični roman |
Narodnost | nemška literatura |
Kraj in leto izida | V Ljubljani, 2011 |
Založba | Slovenska matica |
Zbirka |
Prevodi iz svetovne književnosti |
Prevod |
Urška P Černe |
Ključne besede | Svetovna vojna 1939-1945, Vojne žrtve, Zamejski Slovenci |
Roman je zelo zanimiv in dokaj izjemen s stališča, da je njegov avtor nemški pisatelj, ki v svojem delu opozarja na kršenje pravic Slovencev, ki živijo na avstrijskem Koroškem. Avtor, ki se z literaturo tudi znanstveno ukvarja, je kot mladenič prišel študirat v Avstrijo in doživel šok, ko je ugotovil, kako je med prebivalstvom ob prelomu tisočletja še vedno živa nacionalsocialistična miselnost. Nemčija je namreč v svojem izobraževalnem sistemu v zadnjih šestdesetih letih sistematično in odkrito obračunala s svojo nacistično zgodovino, kar očitno ne velja tudi za Avstrijo. Zgodba romana se neposredno ukvarja s pokolom, ki ga je policijski polk SS tik pred koncem vojne na avstrijskem Koroškem zagrešil nad dvema slovenskima družinama, pri čemer je pobil enajst ljudi, od tega sedem otrok. O resničnem dogodku debatirajo trije literarni liki, dva koroška SLovenca, Tone Lebonja in naslovna Mara Kogoj, ter avstrijski novinar Ludwig Pflügler, ki je zaradi svoje publicistične dejavnosti obtožen kršenja Zakona o prepovedi nacizma. Zaporne kazni se lahko izogne s vključitvijo v poseben program pogovorov, v katerih se prebivalci Koroške pogovarjajo o odnosu do domovine in družbe. Kot zagrizen zagovornik večvrednosti večinskega naroda v primerjavi s slovensko manjšino pa tudi Germanov nad Slovani na splošno, je užaljen, da je za sogovornika dobil prav koroška Slovenca. Zato je v pogovorih večinoma napadalen in aroganten, krivdo za zločin pa poskuša podtakniti slovenskim partizanom. Izkaže se, da so sogovorniki, po letih vrstniki, medosebno čustveno povezani: Pflüglerjev oče naj bi bil med storilci pokola, Mara sorodstveno povezana s pobito družino, iz otroških let pa se poznata tudi Pflügler in Tone Lebonja. Roman, ki smo ga lahko Slovenci le veseli, pa vendarle zahteva nekoliko bolj izkušenega bralca, saj je jezik zelo eksperimentalen, ne upošteva ločil, prehajanja med posameznimi liki pa so velikokrat nejasna.
Objavljeno: 20.11.2015 14:00:25
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:28:36