Maraton puhlosti in nesmislov

»srce, ki je pička teme«

Maraton puhlosti in nesmislov je ena od štirih pesniških zbirk, ki jih Iztok Osojnik izdal v zadnjih treh letih. Čeprav naslov obeta »špeh«, se pričujoča zbirka po obsegu nikakor ne more kosati z denimo zbirko 2021, ki ima kar 910 strani. Naslovni maraton na formalni ravni lahko prepoznamo v izrazito dolgih pesmih, tj. devetih poemah, ki tokrat sestavljajo zbirko, a še veliko bolj na ravni nezadržnega ritma, v katerem so napisane. Zavezujoč tempo narekuje predvsem lom vrstic, ki večinoma sledi miselnim sklopom, s čimer je ustvarjena kaskadasta pesemska struktura, od katere je težko odmakniti pozornost. Z izjemo pesmi Tehnosfera, kjer imajo ločila svojo vsebinsko osmislitev, grafičnih znamenj, ki bi utegnila kakorkoli ustavljati, prekinjati misel/verz/tok zavesti, domala ni, v rabi so kvečjemu vejice, oklepaji in poševni tisk ali navednice.

Med prepoznavnejše lastnosti, ki sooblikujejo Osojnikov siceršnji narativni, bitniški pesemski nastavek, sodijo medbesedilnost, eklekticizem, asociativnost, nekakšna sledljiva kaotičnost, ki jo organizira eruditsko razgledan, kritičen in nabrit, vendar tudi razbremenjen lirski subjekt. Prav takšnega srečamo tudi v pričujoči zbirki, uziramo ga v različnih vlogah in iz različnih zornih kotov, enkrat se docela umakne besedi, podobi, drugič prevzame vlogo zabavljača, norčka, spet tretjič  nastopi kot modrovalec in neke vrste urednik. Avtor s svojim izpovedovalcem (in nami bralci in bralkami) igra nekakšno igro, ki ni namenjena demonstraciji pessojevske razcepljene osebnosti (»koliko jazov lahko prenese demenca enega moškega«), temveč to odkrito slepomišenje subjekt(ivnost) preprosto potrjuje, »tudi kadar ni nobenega samega sebe«.

Prispodoba skoka v reko, kot se glasi tudi naslov ene od pesnitev, ni posebej izvirna, vendar dobro približa način pesnjenja in navsezadnje bralskega doživljanja. Namreč občutek ob branju Osojnikove poezije nasploh, tokrat pa še posebej izrazito, je dejansko podoben plavanju v deroči reki. Njen tok odpelje po strugi navzdol, tu in tam se lahko seveda ustavimo in oprimemo za kako vejo (preverimo referenco ali preprosto predihujemo prebrano), a spretno nasukana pesemska zgodba-nezgodba nas bo gotovo potegnila naprej. Orisana bralska izkušnja pa se zdi sorodna tudi avtorski metodi, le da je reka v pesnikovem primeru asociativni tok, na katerega se priklopi njegova (avtomatična?) roka: »ampak jaz se tega trenutno ne nameravam spominjati / ker imam neko drugo reč v načrtu / namreč odpreti usta in ven prileteti toliko vrabcev / da zatemnijo obraz bude, ki se ne smehlja/ to ni smehljajoči se / buda iz nanzendžija / ampak iron face buda iz nare / razmišljal sem in začel dojemati, da se bližam stanju / popolnega izbrisa misli iz glave / popolne nevidnosti«.

Avtor in njegov subjekt se v želji, da bi se medsebojno zabrisala/izbrisala, ves čas lovita v protislovje, sorodno Escherjevima rokama, ki rišeta druga drugo: »jaz sem jaz za razliko od jaza, ki nisem jaz / moja usta so moja usta, mislim to, kar pišem / jaz nisem drugi / drugi je jaz / reče se druga scena / žigolo, dovolj«. Tako v osnovi v pesmih spremljamo nekakšen ples (vsaj) dveh stanj zavesti, tistega, ki poezijo izvaja (akt pisanja), in tistega, ki to početje motri (akt komentiranja), pri čemer je nemogoče reči, da je prvo stanje (zavesti) bolj poezija kot drugo: »in sem pomislil, da je reprezentacija nekaj, / kar posreduje, opisuje in razlaga / kaj naj bi se ali kaj se je dogajalo / ni pa flamenko / dogajanje samo / rečemo, da pesem skače po rodosu / in se istočasno, ko to rečemo ali zapišemo / tudi ko gre za poizvajanje / to res dogaja, naj še tako trapasto izpade / in potem sem, zloben kot sem / posmehljivo rekel / nekateri se na primer nekaj važijo (producirajo?) / za to bi bilo vprašljivo uporabiti izraz / performativ ali performans / enostavno rečeno, bil je čas / za požirek kave / in to sem vehementno storil / dvignil skodelico, na kateri piše / i cannot live without books«.

Navedeni verzi lepo prikažejo tudi, zakaj oziroma na kakšen način je tovrstno miselno dričanje, ki razčlenjuje samo/samega sebe, lastno postajanje in izvajanje, lasten izsledek, izdelek in navsezadnje lasten kontekst tudi bralsko vznemirljivo, zakaj nas pesem ne spusti in z njo vztrajamo do (prezgodnjega) konca. S prehajanjem med več časovnimi/dogajalnimi resničnostmi, torej od refleksije h konkretnosti oziroma od navideznega teksta k navideznemu kontekstu pesem poruši ustaljene predstave (predsodke?) o tem, kaj je pesniško ali celo kaj je pesem, hkrati pa v bralcu ali bralki sproži nekakšen voajerski gon. Zanimanje prav toliko kot neka domnevna izkustva vzbuja predvsem širjava subjektove misli, pri čemer spontano prehajanje in preklapljanje med raznolikimi »scenami« tudi plastično uprizori način neke zavesti: »Mislim, da se bo to dalo izračunati do minute natančno / in to se mi je zdelo / zelo objektivno, ker je jaz moje pesmi objekt moje pisave / ne prvi ne druga pa nista moja, dokaz za to je tale pesem / ki me bo preživela / in takrat bodo te obredne situacije povsem brezpredmetne / Zdaj pa niso, s tem se strinjam.« In ukvarjanje z lastno (ne)subjektivnostjo učinkuje podobno kot zvijača Toma Sawyerja pri pleskanju ograje, naenkrat tudi nas poezija vznemirja, saj jo končno doživimo neločeno od življenja oziroma kot življenje samo na sebi.

In kako gre ob vsem tem razumeti naslov? Gotovo je v njem precej ironije, a hkrati tudi uvida v stanje našega duha/sveta. Čeprav si je pesnik (znova) zadal težko nalogo – zavzeti se (!) brez zavzemanja ali z besedami Žarka Paića iz mota zbirke: »Pisati pomeni odpirati prostor svobode, brez končnega smotra, brez poslednje točke srečanja v neskončnosti zahteve samega nastajanja«. In to svobodo, ki nikakor ni nihilistična, dosega ravno s paradoksom, nevidno vpisanim v sam temelj zbirke. Pot do smisla in polnosti vodi skozi njuno nasprotje: »pogled na ekran mi pravi, stari, solata, solata«. Nemara je Maraton puhlosti in nesmislov res zbirka o pisanju (poezije), njenem poslanstvu, (meta)fizični naravi, njenem strukturnem mestu ipd., vendar je v enaki meri tudi zbirka, ki kritično premišljuje naš tukaj in zdaj. Kapitalizem, potrošništvo, tehnologija, ekologija, zlo, nasilje ipd., s katerimi se srečujemo v pesmih, bi bili pač le puhli koncepti, če jih ne bi uzrli subjektivno, torej skozi izpovedovalca (človeško zavest) oziroma živo izkušnjo, četudi (le) pesemsko. Zato ta poezija prav v lirskem subjektu vnovič najde svoj zatajevani angažma: »nevidni boj / za nečloveško srce / človeka osvobodi srca / ampak boj se začenja znova«.