Maria Montessori : učiteljica, ki je življenje posvetila otrokom
Žanr | biografski roman |
Narodnost | nemška literatura |
Kraj in leto izida | Tržič, 2021 |
Založba | Učila International |
Prevod |
Maruša Mugerli Lavrenčič |
Ključne besede | Družina, Italijanska kultura, Materinska ljubezen, partnerstvo, Šolstvo, Vzgoja |
"Otroke tega sveta bosta povezovala spoštovanje in ljubezen."
Avtorica romana Laura Baldini je diplomirana vzgojiteljica, ki je kariero pričela z delom v vrtcu. Spisala je nemalo knjig za otroke in strokovne literature s področja pedagogike. Svojo kariero je s pomočjo Dunajske štipendije nadgradila z izobraževanjem za mobilno pedagoginjo, že od nekdaj pa se je navduševala nad življenjem in delom Marie Montessori, o kateri je na pobudo agentke Franke Zastrow napisala biografski roman. Zgodba romana nas popelje v konec 19. stoletja, čas, ko je bila enakopravnost med moškim in žensko v povojih. Ženska takrat ni imela pravice biti znanstvenica in mati hkrati, ampak je morala izbrati le eno od omenjenih vlog. Maria Montessori, ki se ji je v svet, v katerem so vladali moški, uspelo uveljaviti kot prva ženska zdravnica in kasneje uspešna pedagoginja, se je odločila za znanost. Odpovedala se je ljubezni svojega življenja ter otroku, ki ga je rodila skrivaj in oddala v rejništvo. Vse za dobrobit otrok in razvijanju metode, ki živi še danes, sedemdeset let po njeni smrti – pedagogika montessori. Branje, ki nas ponese v življenje osebne požrtvovalnosti in odrekanja ter dokaže, kako pomembna je rana vzgoja otrok, kajti »če hočemo vplivati na neko družbo ali jo spremeniti, se moramo obrniti k otrokom« (Maria Montessori).
Objavljeno: 05.11.2021 14:39:38
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:47:04
“Maria je potrpežljivo pojasnjevala, kako se stvari imenujejo in čemu služijo. Otroke je pozvala, naj se vsega dotaknejo, in jih spodbujala, naj obračajo žlice, sem ter tja kotalijo krogle in odmotajo volno. Slednjič je vzela klobčič in ga odnesla Bernardu. Z njim ga je pogladila po podlahti. Deček, čigar obraz je bil spačen v togo grimaso, se je zahihital od ugodja. Mario je preplavil občutek sreče. Upala je, da bodo otroci pokazali zanimanje, toda navdušeni odzivi so jo naravnost prevzeli. Zanimanje otrok jo je tako očaralo, da sploh ni opazila, da je tudi sama opazovana.”
(str.100)